Norveška 2011 – Oldedalen, Jostedalsbreen in treking na Kattanakken (Olden, Sogn og Fjordane)

Čeprav bi se na ta dan bolje prilegla nirvana na travici spodaj pri jezeru, takoj odmisliva tovrstno regeneracijo okončin in se – še z žuli z Rimstigna – zapodiva v strmino proti Kattanakken-u (t.i. Cat’s neck). V 4h sva že ~1400m višje in več kot 10km od izhodišča. Treking postreže z dih jemajočimi razgledi na dolino Oldedalen, ledenik Jostedalsbreen in njegov rokav Briksdalsbreen.

Zavedava se, da vreme v naslednjih dneh morda ne bo dopuščalo vzpona na goro, česar pa za nobeno ceno nebi rada izpustila. Jutranje negodovanje zato zapakirava skupaj s šotorom in se polna pričakovanj kaj bo ponudil dan odpraviva proti parkirišču na koncu doline Briksdalen. Prve ogrevalne kilometre deliva z vso trumo ljudi, ki v isti smeri pristopajo k ledeniku Briksdalsbreen-u. K sreči naju že v prvem delu smerokaz usmeri proti najinemu cilju.

Od tam nadaljujeva v spokojnem miru. Nikjer žive duše, prve miniaturne glave opaziva šele, ko že imava nekaj višine. Mravljišče obiskovalcev popolnoma preplavi vznožje ledenika. Strma pot naju pošteno zadiha že v začetnem delu. Počitki sledijo intervalno na vsakih 100-150m višine. Ko zajameva sapo, spet v podobnem ritmu nadaljujeva. K sreči podplati dobro prijemljejo na deloma razmočenih tleh. Tu pa tam naletiva na granitno skalo poraščeno z odmrlimi, a z dežjem napitimi, flikami lišajev. Tistih se to rajžo najbolj izogibava, saj drsijo kot sluzasta žolca. Mimogrede obideva še senčno kotanjo prekrito s snegom, na drugi strani kopnice pa naju pozdravi še manjši potoček, ki preko pečine seka ovinke globoko v dolino. Preden nadaljujeva, kot solza čisto ledenico, dotankava v napol prazen bidon. Le-ta je edino pravo orožje proti sopari, ki se nama s tal dviga pod nosnice. Pot se prvič nekoliko zravna, ko pribrcava iz grmičevja.

Od tu že vidiva tudi dobršen del doline Oldedalen ter jezero Oldevatnet, a hočeva še višje. Za naskok na greben nama od tam vzame še vsaj uro in šele ko ga osvojiva, spoznava, da je vrh Kattanakken-a odmaknen še precej globje proti kapi ledenega orjaka Jostedalsbreena.

Z grebena potem zagledava še njegov levi rokav Melkvollsbreen.

Razgled naokoli naju povsem očara. V napol transu od vsega kar naju obdaja osvojiva vrh. Trud, ki sva ga vložila v turo, je takoj poplačan 100kratno. Ker na vrhu nekoliko piha, se odločiva, da sestopiva malo nižje in potem tam narediva pavzo za malico. Pri sestopu naju ustavi pohodnica srednjih let in naju vpraša za pot. Po njenem izrazu na obrazu jo tako na oko ocenim, da je precej proti koncu z močmi. Moj odgovor na njeno vprašanje: “Če je ledenik v tej smeri..”, pa temu primeren. V nadaljevanju pogovora ji razložim, da je pri smerokazu za Kattanakken najbrž ponevedoma zavila na goro in da je tako že od vsega začetka na napačni poti. Ta potem še doda, da je želela priti čisto do ledenika s prospekta. Njena obutev in (ne)opremljenost (s seboj ni imela ne ruzaka, niti kake plastenke s pijačo), je bila samo dodatna potrditev, da gospa tega izleta ni planirala. Po pogovoru z nama se naposled vendarle odloči, da se raje vrne v dolino. Ko se spusti za nekaj deset metrov, za njo izgine vsaka sled. Midva se potem razbreniva ruzakov in v miru pojeva. Ker končam prva, potem še malo poslikam…



Potem tudi sama sestopiva. Posluživa se iste poti, po kateri sva tudi prišla.




Kakega drugega možnega pristopa tako ali tako nisem zasledila. Prav zato naju šokira možakar, ki spodaj na razpotju pridrvi do naju in naju ustavi. Njegov prestrašen obraz mi takoj vlije misel, da nekaj ni vredu. Potem spregovori v nemščini :”Sta morda srečala kako žensko, srednje rasti, svetlih las…”… opiše jo. Ker je tudi gospa, ki naju je ogovorila, govorila v istem jeziku, takoj povežem, da gre zagotovo prav zanjo. Vprašam ga nazaj, če je imela rahlo valovite lase, ne tako močno skodrane, le rahlo valovite. Opišem jo, kot mi je ostala v spominu. Potrdi mi, da gre zanjo. Nato mu seveda poveva, da sva jo srečala tik pod grebenom in da je želela pristopit k ledeniku. Ker sva ji razložila, da najbrž želi obiskati rokav ledenika Briksdalsbreena in ne gornjega platoja Jostedalsbreena, torej da je zgrešila, je potem sestopila. Kar naju je pri tem begalo je bilo predvsem to, da je pričela sestopati takoj, ko smo zaključili debato in glede na to, da sva midva vmes še pomalicala, pa potem vsaj kako uro za njo odšla v dolino, bi po vsej verjetnosti morala že zdavnaj prispeti v dolino. Možakar se ves zaprepaden popraska po bradi in v skrbeh odhiti proti Kattanakken-u. Komaj ga še ujameva z besedami, če lahko kako pomagava, a v napol teku odvrne, da ji gre sam na proti. S slabimi občutki potem odideva proti avtu, misel nanjo pa mi ne da miru še lep čas. Do avta napleteva še nič katero možnost, ki bi lahko pojasnila, kam bi lahko šla oz. zakaj se po edini možni poti po tolkem času še ni vrnila. Spodaj na parkirišču naredim še krajši prelet med avtomobili, v upanju, da jo kje opazim in ji povem, da jo mož obupano išče naokoli. Žal sem tudi tu nemočna. Marko me pomiri z besedami, da se bosta zagotovo prej al slej našla in predlaga odhod proti Leon-u od koder bova že jutri, če bo vreme dopuščalo, povzpela na mogočno goro Skåla. Ker me zaplet tako vrže iz tira, kljub pozni uri v Olden-u predlagam postanek na kavi. Bela kava tudi tokrat reši problem (upam, da se je zgodba tudi v resnici srečno končala in je bilo vse skupaj samo čuden splet okoliščin). Po odhodu iz kavarne stopiva še čez cesto v market z živili in nakupiva vse potrebne rekvizite za žar, potem pa končno speljeva proti tokratnemu cilju, Loen-u.

V Loen-u zapeljeva v bližnji kamp – “Tjugen Camping” – saj ugotovim, da le-ta leži le lučaj proč od izhodišča za najin jutrišnji treking na Skålo. Že s ceste pocahnam kje želim, da nocoj stoji najin šotor (itak – s pogledom na goro).

Ko se “bookirava” pri receptorju, mimogrede izvem še par koristnih napotkov za vzpon na omenjeno goro, potem pa se polna navdušenja spraviva k postavljanju šotora. Medtem, ko mi Marko prepusti zadnje finese pri šotoru (napihovanje blazin, razgrinjanje spalk in postavitev povštrov), sam zakuri ogenj ter speče meso in zelenjavo. Zaslužene večerje zmanjka kot bi se jo lotila dva lačna vola. Potem pa sledi še obvezen tuš in ponočevanje s kartami v rokah, dokler naju ne zaziba v globok spanec. (se nadaljuje…)

GPS track poti…
Kattanakken.gpx

Andreja