Norveška 2011 – Nærøyfjord in treking na goro Rimstigfjellet čez sedlo Rimstigen (Flåm, Sogn og Fjordane)

Groba statistika 1. trekinga: 11km, ~1250 višincev, v manj kot 4h osvojeni dve sedli in en vrh, na podplatu čevlja odpiljen nov milimetrer vibram®-a, zmahana kolena…

4.dan (torek, 12.7.2011): Oslo (Hønefoss) – Geilo – Hovet – cesta 50 čez mimo gorske verige Hallingskarvet in dolino Aurlandsdalen – Flåm

(Prepis potopisa…)
Danes je torek, četrti dan, odkar sva odšla od doma in odkar je Markotova pločevinka dobila status hiše na kolesih. Po prevoženih uvodnih ~2550km sva danes pozno popoldne končno prispela v vasico Flåm (pokrajina Sogn og Fjordane). Utrujena, predvsem pa zadovoljna, da sva letos v samo štirih dneh brez sitnosti na cesti opravila z vso to “cestno kačo” sem gor do severa. Ker veva, da je pač neizogibna, odkar na Norveško potujeva s svojim avtomobilom, ceniva vsak dan, ki ga prišparava na poti do “izhodišča”.

V Flåmu, ki leži na koncu t.i. Aurlandsfjorda, enega od rokavov največjega fjorda na Norveškem (in drugega največjega fjorda na svetu), fjorda Sognefjord, skreneva iz E16 pri prvi tabli za kamp. Čeprav me običajno ne zadovolji, če šotor ne postavim v bližini vsaj dveh slapov, z vhodom proti ledeniški dolini ali razgledom na lep fjord, se tokrat dobesedno požvižgam na idiličnost kampa. Preveč sem fuč od poti in tisto edino kar nestrpno čakam že tretji dan zapored je en dooolg tuš, da se oribam kot pošten pacek, pa naj košta kar hoče (1 žeton = ~20NOK/2,6€~ = ~3do4 min tople vode)… Na okenčku recepcije se spogajam za tisto 4x4m veliko fliko trave, na katero bova lahko postavila šotor in kupim še nekaj žetonov za tuš. En ni noben, si rečem in vsakemu vzamem po dva. Takoj sva ob 185NOK, kar za kamp na Norveški ni ravno malo (običajno plačava za kampiranje med 100 in 150NOK za 2 osebi+šotor+avto in je marsikje v to ceno vštet tudi tuš, internet ali celo elektrika), a kdo ve, morda bova ilegalno/brezplačno ostala tu še eno noč in bila na koncu vseeno na boljšem. Medtem, ko me Marko uči take krive vere, se šotor sestavi skoraj brez najinega napora. Potem iz avta pobaševa žajfo in ostale rekvizite in se podvizava pod tuš. Avtomat nama za vsak žeton pogreje po 3minute tople vode in po 6ih minutah sem sveža kot kumarica. Pri avtu počakam še Markota, potem pa zmoreva še krajši špancir do turistično obleganega centra Flåma. Razmišljava, da sva za kavo že rahlo prepozna, zato se raje sprehodiva do pomola, v bližini katerega je parkirana orjaška križarka. Ko stopim do vrvi (ne vem zakaj, najbrž zato, da bi jo odvezala? :O ), s katero je le-ta privezana na pomol in se ozrem k nebu, šele realno premerim z očmi kako velika je dejansko ta mrcina. Ker vidim, da z lumparijo ne bo nič, saj je že sama vrv debelejša od fi-ja mojega trebuha, se raje vrnem do Markota, ki medtem zasede neko klopco v bližini. Na poti v žep pobašem še zgibanko o kraju in njegovih znamenitostih, ki jo zamerkam na enem od stojalov pred vhodom trafike.

V njej kasneje preberem, da si je Sognefjord svojo pot vrezal 205km v notranjost celine in si na tej dolžini ustvaril ne le Aurlandsfjord, fjord v katerega stremiva, ampak še 7 drugih rokavov: Sogndalsfjord, Lustrafjord, Ardalsfjord, Lærdalsfjord, Nærøyfjord in še dva, za katera pozabim imena, še preden ju preberem do konca. Bolj kot dolžina fjorda, me preseneti njegova globina. Ta na nekaterih najglobjih delih v notranjosti fjorda doseže globino do kar 1308m, njegova povprečna širina je 4,5km, klifi, med katere je ujet, pa se iz vode dvigajo tudi do 1km visoko in celo več. V njegovi bližini leži še en orjak, ledenik Jostedalsbreen, ki velja za največji ledenik kontinentalne Evrope. In tudi tja še greva – a še ne tako kmalu – že jutri pa, če ne bo deževalo, greva na prvi treking tega potovanja… na sedlo Rimstigen, zaradi katerega sva se sploh zapeljala do Flåm-a (se nadaljuje…)

5.dan (sreda, 13.7.2011): Flåm – Bakka; 1.treking: gora Rimstigfjellet čez sedlo Rimstigen

Bakka je majhna vasica, ki se nahaja na zahodni obali Nærøyfjord-a, kakih 5km severno od Gudvangen-a. Do nje vodi 1,7km dolg predor, ki je bil zgrajen šele leta 2000, do tedaj pa je bila pot preko sedla Rimstigen edina povezava z notranjim svetom (celino). Po tej strmi poti so domačini, za časa, ko ceste in predora še ni bilo, tovorili svoje pridelke in jih menjavali blago za blago, pred leti pa je del te poti uničil podor in so jo nanovo obnovili šele pred kratkim… Prehodila sva jo tudi midva, saj sva želela Nærøyfjord videti z višje perspektive, iz sedla Rimstigen in v istem poskusu dosegla še vrh gore Rimstigfjellet. Ni naključje, da je omenjenemu fjordu uspelo zasesti enega od stolčkov na listi svetovne dediščine, saj ima karakteristike fjorda v pravem pomenu besede. In sva šla…

… zgodaj. Zaradi vremena volje. Čeprav bi bilo bolje, da bi še malo počakala. Fjord je navsezgodaj še gostil meglo, ki se je k sreči razkadila, še preden sva dobro štartala od avta. Parkirava v Bakka-i, kjer naju smerokaz usmeri proti Rimstigen-u. Ruzak napakirava kot običajno, le z vodo tokrat ne pretiravava – vodo bova lahko dotankala ob poti, v kakem gorskem potočku. Iz opisa poti, ki sem ga našla na blogu nekega Flåmčana, sem vedela, da prečkava vsaj enega. S parkirišča (GPS izmeri višino 13m nad gladino fjorda) se poženeva čez manjši travnik nad vasico. Strmina ne popusti niti, ko že doseževa gozd. Z vsakim pridobljenim metrom višine se nama odpira lepši pogled na fjord. Postopoma je gozd vse redkejši, na nekje 500m le-ta preide pretežno v grmičevje, skozi katerega kmalu doseževa slap, ki ga opaziva že dosti nižje kako prši izza ovinka. S poti skreneva za hip, da se mu približava in ofrišava. Nadaljujeva… Kmalu vstopiva v zavarovan del poti. Po kamnitih štengah, ki tam niso še prav dolgo (stopnice so na novo vklesane v kamnito steno; stara pot je peljala bolj levo, a jo je, kot sva prebrala na info tabli spodaj, nedavno odnesel podor) premagava izpostavljeno polico. Ob grozljivem pogledu v dolino se mi prvič resneje zavrti, saj ga že nekaj časa ne zastirata več drevje in grmičevje ob poti. Ravno pravočasno še ujamem ravnotežje in se nagnem na notranjo stran, kjer pograbim taprvo korenino, ki mi pride pod roke. Pot se naposled končno nekoliko zravna in v nekaj minutah že doseževa sedlo Rimstigen (725m). Ob poti naletiva na leseno “tičn’co” z vpisno knjigo, v katero dodava svojo kraco.

Ker se ne zadovoljiva povsem z razgledom, se odločiva, da nadaljujeva v notranjost doline nad sedlom. V daljavi opazim potko, ki se vije visoko v goro na desni, zato predlagam, da nadaljujeva v tisti smeri. Močno me namreč mika, da bi dosegla kak vrh v bližnji okolici.

Med nizkim grmičevjem/borovničevjem slediva uhojeni potki, ki naju spelje preko lesene brvi čez deroč potok. Tu jasno dotankava sveže zaloge vode, potem pa hitro kreneva naprej. Glede vremena postaneva nekoliko skeptična, ko zamerkava prve temne oblake, ki se pripojajo z zahoda. V manj kot desetih minutah naju dohiti senca oblaka, a zaenkrat še ne kaplja. Odločiva se, da vseeno nadaljujeva. Še četrt ure nama vzame in končno sva na sedlu pod goro, ki sva si jo izbrala za današnji cilj. Kasneje na GPS-u prebereva njeno ime – Rimstigfjellet. Na sedlu presenečeno ugotoviva, da tik pod sedlom (na drugo stran) leži kar veliko gorsko jezero, ki ga napaja ledenik. Tablica ob jezeru izda njegovo ime – Skarsvotni.


Na drugi strani jezera opazim dva pohodnika, ki se prečno vzpenjata proti Rimstigfjelletu. Ko ju opazujem kam vlečeta pot, se mi zdi, da po nepotrebnem delata precejšen ovinek okrog gore, saj bi po direktni, sicer nekoliko bolj strmi a lepo prehodni poti, vrh dosegla bistveno hitreje. Odločiva se, da tvegava, čeprav veva, da vrha od spodaj sploh ne vidiva.

A je sreča tokrat vseeno na najini strani. Pobočje varno zdelava v manj kot 20ih minutah in v vodstvu pred ostalimi doseževa prostran vrh. Izbereva si skalo v bližini, kjer si odpočijeva in zaužijeva zasluženo malico.


Marko se loti vojaškega obroka, sama pa pogrickam dobršen del vrečke z “bruschettami” in izpraznim flaško hladne gorske vode, ki sva jo dolila ob vznožju. Čeprav se menjavata sonce in senca, na dež še ne kaže. Vsaj naslednjo uro še ne, potem pa naposled sestopiva. Za sestop se raje polotiva daljše poti okrog gore, saj opazim, da je druga stran še dodobra pokrita s snegom. Hiter sestop  po snegu nazaj do jezera je kot naročen.


Pri jezeru potem poslikam še ledene plošče, ki plavajo na gladini, nato pa se opraviva v dolino.



“En-dva-tri” in že sva nazaj na sedlu, a do podna imava še vedno več kot 700m spusta.








Kolena prvič opozorijo nase že na prvi četrtinki poti, do konca se oglasijo še nič kolikokrat. A trud je v celoti poplačan, ko prispeva nazaj do travnika.


Bakka, ki se kopa v popoldanskem soncu, se zdi še dosti lepša kot zjutraj…

Po 11ih kilometrih in premaganih ~1250 višincih (v vsako smer), končno snamem od švica natrte gojzarje in jih z največjim veseljem zalučam v kot prtlažnika – tj. le do naslednjega dne, ko bomo s celo kolonijo glivic, ki notri ilegalno živijo, premagovali nove višince proti Kattanakken-u. A do tja naju danes čaka še kar nekaj vožnje, če goro želiva osvojiti že jutri…

GPS sled vzpona na Rimstigfjellet preko sedla Rimstigen…
Rimstigen in Rimstigfjellet.gpx

Andreja