Trikrat na Triglav, pa nikoli čez Dolič. Trikrat na Kanjavec/Poprovec, pa tudi nikoli čez Dolič. Tudi do Prehodavcev vedno po drugih poteh. No tokrat pa končno v ta konec Julijcev čez Dolič. Navdušena! Res lepa mulatjera! Med hojo po njej, ko sem v mislih potihem premagovala višince proti sedlu Dolič med Kanjavcem in Šmarjetno glavo – teh je iz Zadnjice kar 1500m (1501m natančneje, po poti jih premagaš še nekaj več) – se mi je kar naprej postavljalo vprašanje s kašnimi “supermenskimi bananamjamskimi” sposobnostmi so nam “tisti ljudje” (ita.vojska po 1.svetovni vojni) tlakovali vse te tovorne mulatjere po naših hribih. Nekatere se vijejo čez skalne skoke in se zdijo logično speljane v kljukah, tako kot je to narekoval teren, spet druge pa so vpete/vklesane v skalne police in so največkrat delo človeških rok. Ko tako hodiš po njih in ti že sama hoja predstavlja napor, se zdi prav nepredstavljivo, da bi k temu dodala še fizični napor ob nabijanju v živo skalo, prelaganju skal, kamnov, peska… Nedvomno garaško fizično delo! Seveda za prvotno povsem drugačen namen, a ker nam danes olajšujejo prehode preko vseh prepadnih sten, vedno z vsem spoštovanjem do teh garačev stopam po teh poteh. Žal je nekatere odseke že pošteno načel zob časa, zato hoja po tako “zračni” poti vseeno zahteva nekoliko pazljivosti, da ne pride do zdrsa. Sicer pa nam pot vseskozi ponuja lep pogled na bližnja ostenja Kanjavca, Vodnikovega Vršaca in Zadnjiškega Ozebnika ter na vrhove, ki obdajajo Trento, od Velikega Špičja in Velike Tičarice prek Bavškega Grintavca in Pelcev do Jalovca. Najin končni cilj pa ni Dolič, ampak še ena ita. vojaška stvaritev, Morbegna, in vrh nad njo – Glava na Zaplanji (2556m) še 400 višincev višje…

Minulo soboto se z Jakom odpraviva na Kalški greben. Ob 6.43 še lih za las uideva zapori ceste proti Krvavcu (zaradi “Vzpona na Krvavec” je bila cesta zaprta od 6.45 do 12ih). Parkirava na Planini Jezerce. Čez Kriško planino in Planino Koren nadaljujeva na Vrh Korena, od tam pa vse do Kalškega grebena. #sprjatlomvhribe #vročinaaa #premalvode #fajnirazgledinaKSA #neprecenljivezafrkancije #mehurčkiiiiiii 😀 … so heštegi, ki najbolje opišejo ta izlet v hribe!

Nedelja, za razliko od deževne sobote, spet povabi v hribe. Vreme tudi na ta dan ni ravno najlepše, a vsaj dežuje ne, zato se odločiva, da vseeno narediva en kondicijski trening in spotoma odkljukava že dolgo ogledovana vrhova v bližini Krnskega jezera. Gre za Veliko Babo in njeno sosedo Veliko Monturo, ki sva ju do sedaj vedno “ignorirala”, čeprav oba v lepem vremenu ne ponudita nič slabšega razgleda kot denimo že nekajkrat obiskana Mali in Veliki Šmohor na drugi strani jezera. Čeprav naju Baba konkretno greje celo pot “gorvn” iz Lepene (beri: pot prehodiva v pičlih 2h 40minut; po tablah 4h), nama na vrhu pripravi prav hladen sprejem. V bundah se hitro razgledava naokoli z obeh njenih “jošk” (dva vrhova) in nekaj pofutrava ( 😀 ), potem pa raje sestopiva v smeri Monture. Še preden vstopiva v nemarkiran svet pod njenim vrhom, naju z vseh strani obidejo oblaki. Se pa kljub vse gostejši oblačnosti ozračje nekoliko ogreje, saj veter povsem popusti. Pri vojaških objektih tik pod vrhom, je že za v kratke, zato ne odlašam in se preoblečem. Ko prestikava kaj vse se skriva za zidovi/v rovih Monture, sestopiva proti Krnskem jezeru. Po krajši pavzi na obrobju jezera sestopiva proti izhodišču.

Na repu mojega letošnjega letnega dopusta se z Jakom podava na Malo Tičarico. Nazadnje sva bila z Jakom skupaj v hribih ne davno tega na Mrežcah in takrat ugotovila, da sta poleg Komne, Debela peč in Viševnik edina vrhova v Julijcih, na katerih je Jaka že bil. Že takrat sem mu obljubila, da ga naslednjič potem peljem nekam “umes”. In ker obljuba dela dolg tako dolgo, dokler se je ne izpolni, je moja ponudba jasna. Nekam nad Bohinj. Na izbiro mu dam Malo Tičarico ali Ograde. Med obema precej razglednima vrhovoma, izbere Tičarico. Itak, samo zaradi imena! Na ta vroč poletni dan, sva se tako povzpela na tega “mejhnega tiča” 😉 

Pred dnevi še po Dolomitih, danes pa že v naše gore. V gore tokrat po “osvežitev”, da vsaj en peklensko vroč dan že skoraj teden dni trajajočega vročinskega vala čim lažje prebaviva. Temperature v gorah so pač znosnejše. Lumpa tokrat ostane doma, saj nimava v spominu kakšna je že pot iz Batognice pri sestopu na Krnsko škrbino, čeprav sva tod skupaj pred več leti že hodila. Spomnim se le odseka s kamnitimi stopnicami in tega, da je na tem delu Batognica malenkost izpostavljena. 

Neusmiljeno se bliža letošnji odhod v Dolomite, kamor letos zopet odhajava na nekajdnevni aktiven dopust. Saj ne, da se ga ne veselim, nasprotno, v resnici že prav težko čakam, da končno že greva, a malo nesigurnosti je vseeno v zraku, ker ne vem kako dobro sva letos založena s kondicijo. Ne gre za to, da nebi zmogla posameznih zastavljenih ciljev, le to je, da ne vem, če sva zmožna vsak dan zdelovati tak tempo, ko vmes prazvaprav ne bo nobenega pravega počitka in časa za regeneracijo. Ker se še kako zavedam, da moje apetite lahko pohrusta že samo nepredvidljivo vreme, na katerega pač nimam vpliva, ne dovolim, da bi kak cilj ostal neosvojen na račun slabe fizične nepripravljenosti. No, saj ne da bi polagala “joker-ja” na to, da lahko v zadnjem momentu nadoknadim manjkajočo kondicijo, le zanimalo me je, kako pripravljena sva, ko gre za malo daljši napor. Za ta, neke vrste test pripravljenosti, izberem krožno pot po Julijcih, ki sem jo v resnici že zelo dolgo mlela v glavi. Mislim predvsem na brezpotni svet doline za Debelim vrhom, ki me je mikal od dneva, ko sva ga prvič z Matejem občudovala z vrha Lazovškega prevala in potem kasneje zamikal zopet, ko sem ga občudovala z vrha Kanjevca…

Nekaj sivega je bilo danes v deželi alpski, ko sva šla preverit kako so si kej Čehi postlal bivak na Rušju za njihov letošni dopust pri nas v visokogorju. Od 27 avtov parkiranih v Vratih, jih je bilo 22ih s tujimi registrskimi, od tega kar 14 od čeških Pšemekov (t.i. papučarji). Pričakovala bi, da se jih bo pri bivaku trlo kot ciganov, ampak razen ovc, ki so ga oblegale (in za katere zaradi nerazločne govorice ni potrjeno ali so bile naše ali češke  😀 ), začuda nisva srečala niti enega. Ubistvu sploh nobene žive duše. Bivak je ob najinem prihodu sameval, ga je pa že konkretno načel zob časa, tako da bi mu dobro del kakšen špohtl’ pa kantica barve. Žigice za “kamin” na prostem so na zalogi, žaga še zmeraj žaga, (skret)papir za podkurt sva imela pa sabo  😉 . 
Sicer pa je danes veljal čebulni sistem oblačenja. Do bivaka je šlo postopoma dol vse do zadnjega sloja, nad 2000 pa je na ta poletni dan prišla prav celo bunda! Čeprav sva v spodnjem delu poti bentila nad fajhtom in vročino, sva se na Dovških vratcih prav fletn’ pohladila. Ni dosti manjkalo, da bi skočila do Pogačnikovega doma na Kriških podih na topel čaj in šilce! 

Opažam, da me na Jalovec ne vleče. Podobno je kot z Mangartom pa Triglavom, pa še kakim čislanim iz seznama naših najvišjih gora. Na Triglav tudi ne grem več. Najverjetneje ne. Enkrat bi bilo lih zadost, tretjič je bilo že dvakrat preveč. Gužva. Gužva mi ne sede in vsako leto je huje. Sedaj me že moti. Vse je lepo gor, všeč so mi vse poti, po katerih sem ga osvojila.. so razgibane, razgledi so za sladkorno, občutek, da višje pri nas ne gre, je na vrhu tut posebne sorte, tudi to priznam. Všeč mi je tudi, da ni kratkih (po času in kilometrih) dostopov, ker le na tako dolgih turah res lahko dojameš “širino”/prostranost terena (Julijcev). Ampak Triglav, ki je oblegan praktično v vseh mesecih, tričetrt tega čara izgubi, takoj ko stopim nanj. Vedno nehigienična gužva. Ni to zame, tako kot niso vse te razne “pasje prireditve” od Ljubljanskega maratona dalje… Preveč galame me nervira in se ji zato, če se le lahko, najraje izognem v velikem loku… Z leti obiskovanja gora, pa sem spoznala predvsem to, da so največkrat lepši razgledi proti najmogočnejšim, ne dol z njih… Dan po dežju napadeva priljubljeno Kotovo sedlo. V tihi želji, da na ta dan “cela Slovenija” ostane spodaj v Planici na oviratlonu. 😉 

Ne vem kaj je to zadnje čase – kondicija, prima dnevna forma ali je samo Lumpa razlog za tak dober tempo po hribih… Odkar lumpava z njo, naju gon kot da ‘mamo vsi pogon na štiri tace in suvereno rušimo vse čase na tablah. Danes na vrhu sem kar malo zazijala, ko je Marko omenu, da smo hodili samo 3h5mins (po tablah 3h45mins). Glede na kar lepo dolžino poti do cilja in kar nekaj višincih (950m), se mi je zdela prednost, ki smo jo nadelali po poti kar precejšnja. Sploh zato, ker bi bil ta čas še bistveno boljši, če se nebi zataknili pri čist’ vsaki flehi snega in ustavljali pri vsaki svizčevi luknji. No, sicer pa res redko načrtno divjam po hribih in lovim najboljše čase (razen, če bežim pred nočjo, nevihto, kačo,…), ker v tem ne vidim nobenega zadoščenja. Prelepo je gor, da bi se mi lahko mudil v dolino! 😉

Klavrna napoved za gorski svet nas skoraj prepriča, da na prosto nedeljo ostanemo doma. V silni želji po hribih zvečer še enkrat poiščem potrditev na vseh možnih “aukejweatherjih” in “vremeon.net-it”, če bo treba RES gnit doma, potem pa preobrat! Brskanje obrodi sadove, saj ugotovim, da se nad Trento prične jasnit že v zgodnjih urah. Še sama ne verjamem najbolje tem svojim ugotovitvam, a vseeno uspem prepričati Markota, da se zgodaj zjutraj odpravimo proti Trenti. Ker nam le-ta (Trenta) od doma ni ravno blizu, se od doma odpravimo še v trdi temi. Ko pridemo do Kranjske Gora pogled v nebo ni prav nič obetaven. “Uliva” se tudi čez Vršič, potem pa nekje na 50.serpentini ruske ceste dež postopno poneha. Skoraj. Parkiramo na manjšem parkirišču ob cesti in krenemo na pot. Začetek ni vzpodbuden, saj nas na prvih korakih še vedno spremljajo kaplje, potem pa se oblačnost na lepem začne trgati. Z višinci je na nebu vse več modrine in manj oblakov in vse bolj verjamemo, da moja teorija tokrat zAdrži vodo (dež)… 

Danes smo imeli polmaraton (20,9km) po “gnivcu” in tapravih pomladanskih razmerah. Bili pa smo tudi prvi, ki smo letos potegnili “špuro” od sedla do kapelice na Molički peči. Tam je imela Lumpa danes predpriprave za bodoče bolj zajebane sestope iz Jalovčevega ozebnika, Turskega žleba, Oltarja.. 😛 Za strmine naklona 45°+ je pač treba prevert, če dereze na tačkah dost dobr grabjo! 😉 Oja, še bo treba prit v te konce!!
https://www.youtube.com/watch?v=fsfKPpLXfhI
Continue reading →

Ne vem točno, s čim si Velika planina zasluži toliko več moje pozornosti, da se na Menino planino spomnim (še)le takrat, ko iz njene množično oblegane sosede pogledujem proti Rogatcu in Lepenatki. Ampak lani, ko sva že “n-tič” špancirala po Veliki planini, sva sklenila, da ob priliki bolj podrobno raziščeva tudi njeno okolico. Včeraj sva ta “pohod” začela na idilični Bibi planini, ki me je “kupila” s prikupno kapelico (jezero Biba je bilo tokrat žal pod snegom in ga skupaj z Jespo, obiščeva kdaj v kopnem) in pofočkala najvišjo točko Menine, Vivodnik. Lahek izlet, ki ponudi veliko lepih razgledov na najvišje vrhove Kamniških Alp. 

Pride dan, ko se je preprosto treba resetirat od “življenja”, napakirat ruzak in it od vsega. Zadostovalo bi, če bi človek pobegnu do Marsa ali vsaj “snickersa”, da bi zaužil nekaj sladkega, ampak največkrat za to zadostuje že malo zajamniškega “belega cukra” na “pokljuški Zemlji”. Verjetno edina oblika cukra, od katere se ne da zredit, lahko pa shujšaš odvečne težave. Sladko priporočam! 😛  
 

Ko gremo na zadnji dan leta v hribe, se leto težko lepše konča. Destinacija tokrat sploh ni bila pomembna, važno da se je šlo na luft in da je šla Lumpa lahko zraven. Do Dvojnega jezera (7J) sva do sedaj dostopala že z vseh možnih koncev, saj so bila Sedmera pogosto vmesni “pitstop”, ko smo kljukali okoliške vrhove, no ta čez Komno, pa je bila še nepohojena. Škoda, ker dolžina dneva pozimi ni malo daljša, saj bi noge hotele še naprej na Prehodavce. Nja, smo pa tisto urico fore zabušili pri jezeru. Lumpi so se grozn dopadle ledene ploskve na jezeru, ker je lahko lovila mehurčke, ujete pod njimi. A čas za igro se je (pre)hitro iztekel, ker nas je čakala še pot nazaj. Ker se je po poti mestoma kar precej prediralo, je bil povratek prav utrujajoč in napredovanje počasno. Noč nas je potem ujela praktično še preden smo prispeli do koče na Komni, tako da smo v Savico sestopili v temi. Na nove hribovske dogodivščine smo nazdravili na domačem kavču in pocepali v miževo deželo takoj, ko je na hribu obmolknila zadnja petarda.. 😀

Po daljši odsotnosti od hribov, ker smo v zadnjih nekaj letih “gore premikali” bolj samo doma (selitev na svoje je zahtevala dva para zagnanih rok, da sta večino prostega časa renovirala svoj novi dom in je posledično potem primanjkovalo časa, pogosto pa tudi denarja za te sorte uživancijo) smo kot kaže spet v elementu. V tem mesecu bomo očitno kar lepo popravili letno povprečje obiskov gora, kar mi nariše en ogromen nasmeh okrog glave. Očitno počasi prihaja nazaj v zavest, da si lahko brez slabe vesti kdaj vzamemo tudi frej zase in da lahko delo doma v “mrtvi sezoni” tudi počaka. Pač, vsak ima svoj veselje, moj je že leta zapisan tam gor nekje v hribih in mnenje, da so hribi najbojša naložba mojega prostega časa, ostaja nespremenjeno. Določeni kraji tam gor, pa so se mi prikupili celo v taki meri, da dobijo moj obisk skoraj vsako leto. Slemenova špica je že en tak kraj, ki ponudi vsakič mal drugačen obraz in je prav zato vedno znova zanimiva izbira. Ker je Lumpa sedaj že prav nepogrešljiva kadar rineva v breg, je ta izbira resda malo prilagojena tudi njej, ampak nič zato. Sedaj je končno tako, kot je bilo planirano že od same ideje, da bi imela na izletih pasjo družbo. Prav živ je spomin kako sem se zatrapala v karakter kužija pasme kot je Lumpa na poti iz Viševnika in si potem res dooooolgo želela, da bi tudi midva imela takega. Zdej, ko ga tudi imava, pa je najboj važno to, da v hribih vidno uživa tudi ona. 🙂

Temperaturna verzija v hribih še vedno pridno vztraja, zato proste dneve izrabljamo za obisk gora. Vsi trije, vključno z Lumpo, ki je v preteklosti največkrat ostajala doma, ker je slabo prenašala dolge vožnje/ovinkaste ceste, smo se tokrat odpravili v Tolminski konec. Naš cilj pa Krnsko jezero. Ampak tokrat ne tisto vsem poznano pod Šmohorjem, pri katerem smo bili vsi že nič kolikokrat! Tokrat nas je vleklo na tisto višje ležeče Krnsko jezero, jezero v Lužnici. Priznam, da pred nekaj dnevi, tudi sama nisem vedela, da ti konci skrivajo še kako jezero in ker hodim z očmi kadar hodim po hribih, in fotičem v roki, je bilo samo vprašanje časa kdaj ga obiščem in poslikam za v svoj arhiv. Čas se je zdel primeren, saj po hribih ni še nič snega in tako ni bilo bojazni, da bi nam ga na ta dan skrila pred očmi kaka snežna odeja. Nam pa je praktično od izhodišča prikrivala modro nebo koprenasta oblačnost, ki je zaradi brezvetrja vztrajala večino dneva. Pri taki pomladi sredi zime, ko ti december nameni 9C, je to nekaj kar seveda težko uniči slikarijo/razpoloženje. Na koncu smo izlet podaljšali do 2068m visokega Batogniškega sedla. Mnogi mu pravijo kar krajše Prag in je pogosto vmesna točka, ko pristopamo na Peske, Batognico ali denimo Krn. 

Končno spet v Julijce! V že poznane konce, čeprav prav na vrhu Slatne še nisva bila nikoli. Po Kompoteli teden dni nazaj je tokrat izbira cilja jasna – nekam kamor gre lahko tudi Lumpa! Snega v hribih tako ni, nikjer ledenih zaplat, ki bi me zaradi nje uspeli skrbeti, ker ima le “pasje krempl dereze”, tako da so trenutne razmere za obisk gora praktično bolj ugodne kot denimo sredi poletja, ko pripeka pasja vročina. Te pa ne mara le Lumpa, vročino tudi sama ne prebavljam najbolje! Ker je bil to za Lumpo eden prvih špancirjev po visokogorju, je imela jasno neke sorte sprejemca za pasje gibanje po gorskem terenu. Smo jemali ruševje pa melišče, greben in do kam se sme po razgled, ker pasja korajža nima meja in je bilo treba nekajkrat ponovit. Bolj poslušljiva je bila na poznanem terenu – snegu. Tega doma na hribu vežba že od malih tac, tako da smo samo “leteli čez” poznavanje snežnih zaplat, poledenele steze, na novo pa vzeli čitanje markacij, sledenje kamnitih možicov na neoznačeni poti. Da je bila šola še bolj zanimiva zanjo, sva ji pokazala še kako luknjo od svizca, tako da jo sedaj že sama najde, seveda pa objasnila, da je lov nanje (svizce), kozoroge, gamse in drugo životinsko carstvo v tem kraljestvu strogo prepovedano. Je rekla, da bi še šla z nama in ker je bila res pridna, jo naslednjič z veseljem spet vzameva zravn za dvigovanje tempa! 😉

December, pa nič snega, povsod le en kup koštrunovega dreka. Ob višinski inverziji in prijetnih 10°C nad 1800 metri je tako dišalo bolj po pomladi (in prvih drekcih) kot po zimi, tako da bi bil kar greh ostat pod smogom zabetonirani dolini! 😉 Hrib bi pa lahko mirno preimenovali tudi v “KompoStela”… 😀