Jezerski Stog (junij 2010)

Današnja sobota je bila spet ena tistih, ko bi lahko doma pridno lovila sobni plankton in ga z vlažno krpo iliminirala z obličja pohištva, a so me, kot špičmoha iz luknje, na plano zvabili sončni žarki. Tako doma spet nič ni bilo postorjeno, pa nič ne de, prah se itak usede in tam počaka, da ga kdo spet dvigne:)…

Da sva z Markotom vsaj delno upravičila delovno nestorilnost, sva sklenila, da greva v hribe in narediva vsak vsaj nekaj zase. Tokrat sva svojo energijsko bombico, napolnjeno z 63,9 sončevimi klux-i, zaužila na Jezerskem Stogu, na katerega sva se povzpela čez planino Krstenico. Z njegovega razglednega hrbta sva imela kot na dlani spodnje bohinjske gore in vrhove vse od Ogradov, Debelega vrha, Adama in Eve pa vse do Triglava. Vidno razpoložena sva pred odhodom v dolino preložila še pol Stoga in na vrhu skrila še svoj geocache, v veri, da na ta, najbrž  dokaj redko obiskan vrh, kdaj zvabiva še kakega firbčneža…

…Avto sva tokrat pustila na parkirišču nad planino Blato. Od tam sva peš nadaljevala po makadamski cesti mimo rampe. Po krajšem vzponu in nato še spustu sva po desni obšla planino Blato in sledila tablam za Krstenico. Gozdna pot nju je po dobri uri hoje privedla do manjše lovske koče. Da sva ubila firbec, sva malo pošnofala okoli nje in našla potko do razgledne točke, s katere sva pod sabo opazila planino Blato. Tokrat s ptičje perspektive. Od lovske koče sva se potem vrnila na pot po kateri sva prišla. Kmalu sva se otresla gozda in se, kot že nekajkrat poprej, priključila kolovozu. V dobrih petih minutah hoje sva prispela do planine Krstenica. Že pri prvih kočah sva opazila prve počutkarje, ki so se nastavljali soncu. Za kratek čas sva se ustavila pri koritu z vodo, kjer naju je, s palico v gobcu, pozdravil razigran kuža. Da je imel pasji sin kaj od mojega obiska, sem mu jo vsaj 20x zalučala v dolino, ta pa se je vsakič znova zapodil ponjo in se z njo spet vrnil do mene. Ko je že vse kazalo, da bom posvojila psa, sem opazila, da že ima lastnika:). Le-ta naju je budno opazoval izpred koče nad koritom z vodo in se najbrž pripravljal, da mi zdaj zdaj eno reče. No, pa saj sva tako ali tako morala naprej. Po neizraziti potki, sva se povzpela nad planino, od koder sva že videla Ograde, Krn in spodnje bohinjske gore. Več manjših stezic se je že po nekaj deset metrih združilo v eno samo lepo vidno pot. Približno pol ure sva od Krstanice potrebovala čez pobočja Malega in Jezerskega Stoga, da sva se povzpela do opuščene planine Jezerce. Samo ostanki kamnitih temeljev dajejo slutiti, da je na tem mestu nekoč stala manjša planšarija. S planine Jezerce sva potem nadaljevala desno po markirani poti. Po strmi, kot kača zaviti poti čez travnata pobočja Stoga, sva bila v slabih 45minutah na Jezerskem sedlu. Na drugo stran sva prvič v daljavi zagledala tudi Triglav (naravnost spodaj pa planino pod Mišelj vrhom).

Medtem, ko sva preučevala vrhove okrog sebe, je z žvižgom na svojo bližino opozoril tudi kozorog, potem pa se, kakor da mu kaj hočeva, s hudim tempom v nogah pognal v dolino. Po razglednem grebenu sva nadaljevala proti vrhu. Zadnji vzpon, strm in nekoliko nevaren za zdrs, sva premagala v 5ih minutah in končno dosegla vrh Jezerskega Stoga. Za celotno pot, vključno z vsemi postanki in slikarijo, sva porabila dobre tri ure, a naju je na vrhu vseeno razganjalo od energije. Preden sva odšla v dolino, sva potem preložila še “na tone” kamenja in pod njim skrila svoj zaklad.

Popoln izlet v “neznano” (v tem koncu sva bila danes prvič), je na koncu žegnjala še porcija tortelinov, ki sva si jo na koherju skuhala na planini Jezerce in pripomogla, da sva lažje sestopila do avta. Med sestopom sva sklenila, da bova ta izlet, zaradi čara jesenskih barv, zagotovo ponovila še enkrat v jesenskem času…

Andreja

JezerskiStog.gpx

[Show slideshow]