Krnska jezera (maj 2006)

Krnska jezera – ledeniška jezera ujeta v dolino, ki jo v objemu držijo vrhovi Krn, Šmohor, Bogatin, Mahavšček in Velika Baba.

Vremenska napoved za soboto je obetala ravno pravšnje pogoje (sonce, brezvetrje in “nesibirske” temperature) za obisk kakega dvotisočaka iz najine planinske knjižice. Odprla sva jo čisto na “random” strani in s prstom na “blef” pokazala na neznani cilj. Blazinica kazalca se je ustavila na Krnu. Pa naj bo Krn sva se strinjala in naslednje jutro ob šesti uri res pohupala v pozdrav Gorenjski in krenila proti Soči. Ker je imel avto na nogah že “poletne natikače”, prelaz Vršič pa je bil prevozen le z “globokoprofilnimi avtomobilskimi gojzarji”, sva se v Bovec podala rajši preko mejnega prehoda Predil. Na italijansko stran sva vstopila na mejnem prehodu Rateče, potem pa se držala “ko knof gat” oznak za mejni prehod Predil, kjer sva jo tudi zapustila. Po nekaj cestnih luknah, ki krasijo cesto proti Bovcu, sva s 30-minutnim zaostankom (kolikor nama je dodatnega časa ukradel obvoz) mimo Loga pod Mangartom le prišla v Sočo. Tam sva sledila smerokazu za Lepeno in po ~6km ozke asfaltirane ceste pripeljala pred Dom dr.Klementa Juga, kjer sva se obtežila s pohodniškim “svincem” (ps: opremo:) ) in pognala v breg. Prvih nekaj ovinkov nama je jemala sapo strma, a kopna, le z jesenskim listjem posuta pot, a višje ko sva šla, bolj globoko sva rila po snegu. Markacije nama tu niso bile ravno v pomoč, saj so stopinje planincev pred nama narekovale drugo pot od tiste, z markacijami označene, ki sicer v kopnih razmerah vodi na vrh. Zaupala sva svežim stopinjam v snegu nekoga pred nama (kasneje sva ga srečala pri bivaku), a sva kaj kmalu, tako kot tudi on, zašla s poti (če bi pot nadaljevala, bi prečkala snežni plaz, kar pa je bilo pri takšni količini snega in odjugi preveč riskantno). Tako nama ni ostalo drugega kot, da jo diagonalno mahneva do vrha (do žičnice). Tam naju je “snegomer” postavil pred dejstvo, da Krna tega dne ne bova videla, saj sva na njem odčitala od 1.5 – 2m debelo snežno odejo, kar je bilo za opremo, ki sva jo imela s sabo odločno preveč. Poleg tega pa je bila ura že opoldne in za pot do vrha bi v takšnih razmerah tako ali tako potrebovala vsaj 5 ur, kar pa sta nama, za voljo plazov, pametno odsvetovala tudi dva planinca, ki sva ju srečala tik pred žičnico. No ja, nisva vrgla puške v koruzo in brez obžalovanja, da sva prišla tako daleč, nadaljevala pot do jezer. Vse bolj ko sva se bližala bivaku, tem lepši pogled na dolino se je odpiral pred nama. Pri bivaku sva naredila postanek, nasitila lačna trebuha in tako zatrla lakoto, medtem pa malo prestikala okolico. Pridružil še nama je tudi g.Bojan (po čigar stopinjah sva hodila in zašla:) ). V pogovoru nama je zaupal, da je prespal v bivaku, zjutraj pa odrinil v smer proti Krnu, a je zamenjal smer, saj so bili pogoji za turno smuko prenevarni. V nadaljevanju smo ugotovili tudi, da se “poznamo” (je pravtako iz Kranja in je oče Matejeve kolegice:) ). E… kako je svet majhen.:P . Žal naju je vse bolj pozna ura silila naprej, zato sva se poslovila, mu zaželela srečen povratek in se odpravila proti jezerom. Prvi je bil še povsem prekrit z ledom in snegom, večji pa tudi še v 90% v ledu, a sva izkoristila kopno skalo ob njem in se grela na sončku ko dva kameleona. Kaki dve urci sta nama minili hitreje kot mine sekunda v minuti, a ker sva imela na poti domov v planu obiskati še slap Boko, sva pobasala stvari v najina ruzaka in sestopila v dolino. Slap Boka sva uzrla kar iz mostu, a ker ni bil dosti večji kot takrat, ko sva se po strugi povzpela do njega, sva tam postala le za trenutek, potem pa odšla naprej. Ustavila sva se še v Bovcu, kjer sva nakupila nekaj za pod zob, potem pa to pomalicala na bližnjem travniku. V poznih večernih urah sva se vrnila proti Gorenjski, doma pa mrtva padla v posteljo , ko dva vojaka na bojišču.

Dostop: Iz Kranja se odpeljemo do Jesenic, od tam pa proti Kranjski Gori in naprej do mejnega prehoda Rateče. Na italijanski strani se peljemo mimo Trbiža (Tarvisio) in sledimo tabli za Slovenijo (SLO). Ta nas pripelje do mejnega prehoda Predil, preko katerega vstopimo na našo stran. Mimo Mangartskega plazu se spustimo do Bovca, od tam pa do vasi Soča. Poti ne nadaljujemo proti prelazu Vršič, ampak zavijemo pri smerokazu za Lepeno, dokler ne pripeljemo pred Dom dr. Klementa Juga. Na parkirišču pustimo vozilo in od tam peš nadaljujemo pot proti Krnu in Krnskim jezerom. Poleti nas do tja popeljejo markacije, v zimskih razmerah pa sledimo stopinjam v snegu (in upamo da ne zgrešimo:P ) ali pa zaupamo lastni žilici za orientacijo:D .

Andreja