Krnska jezera – Preval Vratca – Mali Šmohor (november 2006)

Ker me je že dolgo grizla želja, da bi se vrnila v dolino Krnskih jezer, kjer sva veselo mlinčkala sneg pod nogami že letošnjega maja in tam ujela nekaj prav imenitnih prizorov bele zime, sva sklenila, da (minuli) vikend obiščeva razgaljeno jezero in ga zalotiva, ko ga ne bo zakrival nekaj centimetrov debel krancelj ledu (maja je bilo jezero namreč še povsem zaledenelo in okolica povsem skrita pod snegom). Sedaj, ko je narava sicer že skoraj izgubila svoj jesenski imidž, pa nama je vseeno poklonila v odzdrav nekaj žarkov toplega sonca in dokazala, da utegne biti prav prijetna. Pod nogami sta nama poleg Krnskih jezer v istem šusu klonila še Preval Vratca ter Mali Šmohor.

Kljub temu, da sva v soboto popolnoma zignorirala alarm in potegnila spanec za debelo uro, sva preko Vršiča v Lepeno prispela po vseh izračunih ob 10.30. Na grbo sva si vrgla 8 (Andreja) in 15kg (jaz) težk ruzak in jo prav s “sportskim videzom” (pod težo ruzaka sva bila konkretno sp’šlena do podna:P) mahnila kar po “ta težki” progi navzgor, da bi si časovno pikrajšala muke. Figole! Tabla, ki je “prišla mimo” prav kmalu, naju je prec pribila na realna tla in naju opozorila, da naju do vrha čakata kar 2uri takšne hoje. Zaspanost (zaradi preveč redkega zraka:D) in težka oprema sta bila glavna krivca za počasn preboj do vrha. Tam naju je presenetil podatek na snegomeru, ki je kazal, da je bilo aprila letos daleč največ zapadlega snega, kar 340cm. Presenečena nad tem sva se nahitro vpisala še v vpisno knjigo in odšla naprej. Do doma pri Krnskih jezerih nama ni falilo več kot 10, morda 15minut. Ko sva prispela do tja sva imela cel kompleks bivakov povsem zase, saj je izven sezone koča navadno zaprta. Poštemplala sva se, v knjigo razodela smer najinega odhoda in odšla. Pri jezeru sončka nisva bila deležna. Zastirali so ga mestoma prav pepelnato sivi oblaki, ki so naju pregnali od tod. No ja, bolj kot bi naju preganjali oblaki, naju je preganjala pozna ura (bila je že krepko čez 2). Sledila sva smerokazom in markacijam in jo ucvrla naprej v smeri proti Komni. Na poti sva naletela na kar nekaj ruševin iz 1.svetovne vojne. Nekatere med njimi so bile presenetljivo velike. Ko sva nadaljevala proti prevalu Vratca, sva na poti videla tudi veliko utrdb vklesanih v skale. K sreči sva imela s seboj svetilke, tako da sva se lahko spustila vanje. A kaj, ko naju je junaško robinzonsko stikanje po skrivnostnem terenu potem stalo tega, da sva se morala na prevalu Vratca zaradi pozne ure vrniti proti dolini Krnskih jezer, saj bi nama, v primeru da bi šla do Komne (ps: do tja sva imela še slabo uro hoje po hribu navzdol), zmanjkalo časa in bi prišla do bivaka šele v globoki temi. “Pa drugič!”, sva rekla in sestopila. Pri bivaku naju je pričakala družba. Nekdo je tja prišel malo pred nama, kasneje pa sta se nam pridružila še dva planinca, ki sta tako kot mi trije, prenočila v bivaku. Razorožila sva se balastne opreme, potem pa si skuhala zasluženo večerjo – torteline:P~~~ . Po večerji in prijetnem klepetu z ostalimi, sva se utrujena nemestila v bivaku. Rezervirala sva si najvišji ležišči (na pogradu), češ da bi nama bilo ponoči bolj toplo (topel zrak se vedno dviga proti vrhu), si nakradla po pet dek vsak in mrknila v noč. Zjutraj sva na hitro pofruštkala mlečn’ gres s čokolado (za energijo:P) in se odpravila proti Šmohorju. Pot je na začetku ista kot za Komno, a se nekje na sredini prvega vzpona loči. Kamen z napisom “Šmohor” ob poti nas preusmeri na ozko potko polno markacij. Na poti sva ves čas srečevala železne ostanke iz 1. svetovne vojne. Rja tam zagotovo ne strada, saj dnevno požrešno papca vse tiste kose razsutih granat, razpadlih lopat, derez in ščitov, med katerimi lahko samo slutiš, da so to nekdaj bili. Pot navzgor je bila drugače kar naporna (strma), vendar nama je g. Šmohor ves trud poplačal s prelepim razgledom. Na vrhu se je tudi vreme izboljšalo in izza oblakov je posijalo sonce, tako da sva se imela priložnost razgledati po okoliških vrhovih. Še posebej lepo so bili vidni Pl. na Polju, V. Lemež, V. Baba, Mahavšček, Bogatin,… Sledil je spust in počitek pri, s soncem obsijanem, Krnskem jezeru. Po končani malici in počitku sva se spustila nazaj v Lepeno. Ko sva se vračala nazaj sva se ustavila še ob reki Soči in poslikala njena velika korita, viseče mostove in njen izvir, ki je bil poln vode. Po končanih ogledih pa je dan tudi že zamenjala tema in čas je že bil, da se odpraviva domov.

Dostop: Iz Kranja se odpeljemo do Jesenic, od tam pa proti Kranjski Gori in prelazu Vršič. Iz Vršiča se spustimo v dolino Trente in na koncu vasi Soča, sledimo tabli za Lepeno. Pri domu dr. Klemena Juga parkiramo vozilo in se peš odpravimo proti Krnskim jezerom, ki so lahko izhodišče za marsikater vrh v Julijskih Alpah.

Matej & Andreja