Triglavska jezera – Prehodavci – Hribarce – Kanjavec (avgust 2007)
Tale objava je še dolg za dolg nazaj, ker jo je Skleroza napisala pa žal pozabila objavt:). No, kje sva bila in kaj vse sva tam novega videla v nadaljevanju, za začetek pa en kratek insert kot namig za vse tiste, ki ste tam že bili;)…
Po skoraj letu dni sva vikend (4. in 5. avgust) spet preživela v Julijcih. Najin tokratni cilj je bil ne preveč naporen Kanjavec, a je bilo vseeno treba priti do tja. Za začetek sva v Fužinah plačala parkirnino, ki je tam v poletnih mesecih že utečena praksa. Jeklenemu koničku je zmanjkalo moči tik pod Planino Blato, zato sva od tam nadaljevala peš. Planina pri Jezeru je bila za razliko od prejšnjega obiska, v soncu. Razpoložena je bila celo živina (oz. bolj bik kot krava;)). Niti se nisva preveč ustavljala, postanek za požirek sva si namenila šele na Dednem polju. “Napita do dna” sva pohitela proti Planini Ovčarija, od tam pa tudi dolina Triglavskih jezer ni bila več daleč. Pri prvem, dvojnem jezeru sva kasneje naredila par posnetkov in si privoščila manjši kalorični zalogajček. Veter nama je medtem nad glavo napihal par grdih oblakov, a je bilo jasnine še vedno dovolj, da sva si upala mal zadremat. Če v hribih ne preganjajo oblaki, pa za to prej ali slej poskrbi ura, zato sva se mogla pognat naprej. V koči sva še narisala tist’ avtogram in se odpravila proti Prehodavcem. Med potjo sva srečala skupino alpskih svizcev, a moram razočarat vse tiste, ki še iz otroških let verjamejo v vijolično Milko, da tud’ svizci niso v Alpah zato, da bi na skalah zavijal čokolado v folijo:P. Tisto so nama iz folije odvili šele v koči na Prehodavcih. Čokolad je bilo tam polno okusov, prostih postelj pa tolk, da sva na koncu spala na mizi;) . Če že drugega užitka ne, je bil vsaj ta, da me enkrat za spremembo v hribih ni zebl’. Naslednje jutro sva na hitro popila čaj in že pred pol 7 odmaširala Hribarcam naproti (do odcepa poti za Hribarce, je pot ista kot za Zelnarico/Tičarico). Mraz naju je dobesedno glodal do kosti, a sva se prvih sončnih žarkov razveselila že po slabi uri hoje. Čeprav greli kaj prida še niso, je bil pa že sam pogled na dolino precej prijaznejši. Prvo živo dušo sva srečala šele pod Kanjavcem. Naslednjo šele na vrhu! Čeprav morda tega dne Kanjavec ni bil tako številčno obiskan, kot dan poprej (sodeč po vpisih v knjigo na vrhu), pa sva imela na vrhu razgled brez primere. Triglav pa tak, kot ga še nebi videla bolj od blizu. Prva klasa!;)
Pri sestopu s Kanjavca sta se Matej in fotoaparat lovila “kdo bo prej dol”, a se je fotoaparat k (ne)sreči sam ujel na skale. Njemu ni bilo nič, malo je okrušil skalo:D … Sicer pa do podna ni bilo kakšnih drugih sitnosti, razen ta, da sva spodaj ratala čist’ lena. Po polurni regeneraciji na soncu sva moči nafilala toliko, da je šla pot pod Zelnarico in Tičarico nazajgrede lepše pod noge. Pri avtu so se lepim vtisom, ki so jih zopet pustila Sedmera jezera, pridružili še lepši odtisi vezalk, ko sva snela čevlje. No, pa sej važno, da se je splačal!;)
Dostop: sem vam zaupala že na tem mestu.
Andreja