Norveška 2008 – #2.dan – čez Dansko in Švedsko do Osla

Iz potopisa…
Ob pol 8ih sva se zbudila v sončno jutro. Najprej sva opravila toaleto, podrla in “zazipala” šotor, ter se še malo sprehodila po kampu, da sva skovala plan za današnji dan.

Ob 8:40 sedaj zapuščava kamp. Ob taki uri je sonce že relativno visoko na nebu. Deli si ga z nekaj oblački. In spet močno piha. Ustaviva se še pri vasi Hummingen-u, da poslikava plažo, ki sva jo opazila že včeraj. Se mi zares dopade, ker je videti divja in ni zanemarjena, čeprav se tu v poletnih dneh zagotovo kar tre kopalcev.

V Karlslunde-u že spet tankava. To je že 4.tank. Za 19,61l plačava 230,22DKK (1l = 11,74 danskih kron, kar je približno 2€) in ker tankava na Danskem od te cene plačava 76,07DKK še za energ. tarifo in 4,39DKK za C02 tarifo. Oderuhi. Na Danskem tankava zadnjič! Stanje števca po tankanju: 232.242 km, voziva s povprečno hitrostjo 100km/h.

Ura je 11:47 in pravkar zapuščava Dansko. V Helsingör-ju se bova vkrcala na trajekt za Švedsko. Za trajekt so nama naračunali 275DKK, kar je okroglih 38€. V ceno je vštet avto in 2 osebi…

Vožnja s trajektom je minila hitro in brez posebnosti. Ob 12:11 sva že v Helsingborgu (Švedska). Stanje števca: 232.316km, s povprečno hitrostjo 100km/h. Sedaj voziva v smeri proti Göteburg-u. Na počivališču blizu Ängelholm-a za volanom zamenjam Mateja.

Ura je 14:30, na bencinski postaji v Källered-u tankava 5.tank. Za 25,03l naju opilijo za 350,17SEK (1l = 13,99SEK). Stanje števca: 232.533km. Cilj, ki ga napadava je še vedno Göteborg. Do tja imava položenih še 15km avtoceste, zato kar veselo pot pod kolesa…

Pred mejo Švedska – Norveška Švedom za adijo plačava še za cestnino. Državno kaso jim nafilava za 24SEK, potem pa ob 17ih vstopiva k sosedom – na Norveško. Stanje števca: 232.735km.

Takoj za mejo narediva krajšo 5-minutno pavzo, da zluftava glave in pretegneva zadnje plati.

Od tu imava do Osla še natanko 100km. Ob avtocesti/hitri cesti, po kateri šibava, že videvava prve table za lose (komaj čakava, da srečava kakega v živo 😉 ).

Ob 19:00 se prebijeva do Osla. GPS naju pripelje v bližino, kjer sva dogovorjena s službenim kolegom od Matejeve mami. Ker sva očitno sfalila tapravo parkirišče, se odločiva, da ga pokličeva. Po telefonu nama da napotke, kako do njega. Skomoto najdeva. Ker se še nikdar nismo srečali, se z Matejem seveda predstaviva, nato na hitro izmenjamo prve besede o tem kako je bilo na poti, če sva potovala prijetno itd. Potem naju možakar, Jan-Ivar, prijazno povabi k sebi domov, kjer nama razkaže teraso in notranjost svojega doma.

Povedal nama je, da je imela njegova žena že prej opravke v mestu in da nas sedaj že čaka v restavraciji, kamor naju je nameraval peljati na večerjo. Nismo izgubljali časa, posedli smo se v avto in odhiteli v center. Pravzaprav nad mestno jedro, najprej aktivirat rezervacijo v Ekeberg Camp (spletna stran kampa – http://www.ekebergcamping.no/ ), kamp, v katerem nama je Jani-Ivar že dopoldne rezerviral prostor za najin potujoči dom.

Po prijavi v kampu (informativno: šotor + 2osebi = 175NOK, štrom = 50NOK, avto = 70NOK, žeton za tuš = 10NOK) sva nahitro postavila šotor, potem pa smo pohiteli na večerjo. Restavracija velja za eno boljših v mestu, lokacija s pogledom na celo mestno jedro Osla in še daleč naokoli, ima razumljivo tudi svojo ceno, zanimivo pa je, da cene v poletnih mesecih tu spustijo, tako da si svoj obrok ali pač samo pijačo v tem času lahko tu privošči praktično vsakdo. Jani-Ivar naju na vrtu restavracije predstavi svoji ženi. Že na prvi vtis sta mi delovala prijazna človeka, kar se je na koncu tudi izkazalo. Zelo prijazna, vstrežljiva pri vsem, prijetna za pogovor in prav nič “jezna”, ker sva se takole z lufta najavila v goste k njima. Za mizo smo podebatirali vse mogoče, od tega kdo sploh sva, kaj počneva v prostem času, pa o študiju in moji diplomi ter o najinih planih za prihodnost. Seveda sva izkoristila tudi priložnost, da od domačina, ki mu geografija ni tuja, iz prve roke izveva kaj si je višje na severu po njegovem mnenju vredno ogledati. Dobila sva kar nekaj koristnih napotkov, seveda pa smo predihali tudi zanimivosti, ki jih je možno obiskati v glavnem mestu Norveške – Oslu. Te si namreč nameravava ogledati jutri (tretji dan), medtem ko bova najini potovalni škatlici privoščila enodnevni počitek. Vsekakor zanimiv večer v družbi dveh Norvežanov in po duši velikih popotnikov proti Severu, kamor se na Lofote odpravita prav vsako leto na svoj zasluženi oddih. Medtem, ko smo tako prijetno kramljali, nam je že prijetno dišalo pod nosovi. Postregli so nas kar s pico z dnevnega menija, ker po napornem dnevu nisva bila pri volji za degustiranje hišnih specialitet. Picino testo je bilo obloženo klasično: s pelati, sirom – mozarello, neko salamo in seveda začimbami (a ne le z origanom), kar je bilo povsem po mojem okusu, glede na to, da v tujini težko naletiš na okusno pico (seveda se najde izmeja; ena je recimo tudi Švedska, kjer sva na večjih krajih jedla zelo zelo dobre pice), predvsem ker ponavadi na pici s kakega “dnevnega menija” hitro dobiš kakšne tečne kapre ali olive (pa je to še najlažje, daš dol in je stvar rešena 😛 ), ponavadi pokvarijo okus kaki feferoni, kakšna težka zoprna omaka, pika na i na zgrešeno pico pa so kakšne tune iz konzerve ali pa rakci s koščki melone?!?! Pri Italijanih in Francozih se te loterije raji ne grem več 😀 . Prevečkrat ostala lačna. Škoda, ker je Norveška predaleč, morda pa bo kdaj ratalo IN namesto v Piran na kavo, letet v Oslo na pico 🙂 . Ko smo spraznili krožnike, sva z Matejem pritisnila še eno gasilsko za spomin na naše skupno druženje, pa eno panoramsko na Oslo z vrha tega griča, potem pa počasi odšli.

Ja, čas je kar švignil mimo, a noč je bila še mlada, ob devetih pa še vedno jasno kot sredi dneva, zato smo se odpravili še malo naokoli. Jan-Ivarova žena je odšla domov (imela je še neke opravke v zvezi z družinskim srečanjem, ki ga imajo čez nekaj dni), mi trije pa smo se z avtom zapeljali na drugo stran mesta, do znamenite skakalnice Holmenkollen, kjer je pred leti zmagoval tudi naš Primož Ulaga. Zares mogočen objekt, pod katerim je tudi jezerce, ki je v teh toplih dneh kopalna banja ogromno OSLO(čano)M 😀 . Po ogledu smo se ustavili še v Vigelandsparken-u, parku polnem golih človeških skulptur v tisoč in eni pozi. Vstop v park je prost za kogarkoli, zadeva pa vsekakor vredna ogleda.

Medtem je ura že davno poskočila mimo enajste zareze na številčnici ure, a na nebu še vedno ni bilo videti take trde teme, kot smo je vajeni pri nas. Seveda, saj smo na severu vendar. Tako je prav. Ima ta svetloba nad Oslom tudi svojevrsten čar. Predvsem se bo zanimivo odpravit spat – praktično sredi “belega” dne 😉 . A vseeno – pot, ki sva jo prepotovala v tem dnevu, je obesila težke veke na najine oči ob koncu dneva. Ob polnoči naju je Jan-Ivar odložil v Ekeberg Camp-u, kjer sva imela že razgrnjen svoj šotor. Poslovili smo se, v slovo pa nama je podaril še 24-urno karto za Oslo (za uporabo vseh transportnih sredstev znotraj mesta – za vse avtobuse, tramvaje, podzemno železnico, vožnjo z ladjicami) ter nama zaželel čimbolj doživet jutrišnji dan v njihovi prestolnici. Zares lep sprejem in potem še večerja pa ogled skakalnice in parka in karta za ogled mesta. Super, edino kar sva lahko rekla v zahvalo je bilo to, da sva ju povabila še na najin teren – v Slovenijo! Takrat bova dala vse od sebe, da bo tudi njima vsaj pol tako lepo pri nas, kot je bilo nama tu v Oslu. Hvala še enkrat Jan-Ivaru! Sedaj pa čimprej v posteljo, ker rabiva en dober „powersleep“ za jutrijšnji dan!

[Stanje števca (ob koncu drugega dne): Oslo, 232.870 km]

Zemljevid poti (2. dan):

Andreja

[Show slideshow]

1 2 ►