Norveška 2008 – #10.dan – Trondheim



10. DAN (8.7.2008): Soknedal – Trofors

Noč je bila mrzla ko PES! Termofor ni pomagal  “a-ma-N.I.Č.!”. Začel sem razmišljati, da se ugriznem v jezik in na Norveškem kupim pregrešno drago, ampak vsaj toplo spalko v prvi trgovini s športno opremo. Danes greva tako ali tako v Trondheim in tam lahko poiščeva kak Interšport.


Danes je deseti dan in ob 10.uri tankava NE 10.ti, pač pa že 12.tank po vrsti. Za liter oktanca dava 13,05NOK, seveda je en premalo 😀 , nalijeva jih 19,16l, kar naju takoj ožame za 250NOK. Informativno: do danes sva prevozila že 3.689km.

Sedaj se peljeva proti Trontheim-u, kjer si nameravava ogledat mesto. V Trontheimu si poiščeva parkirišče. Opaziva enega zelo poceni tik ob šoli (60NOK/24 h), ki ga v ta namen oddajajo v najem le ob poletnih mesecih, ko ni pouka (koordinate N: 63,42816°, E: 13,39396°). Potem se odpraviva do katedrale in skozi park v star del mesta. Vmes dvigneva na bankomatu še 400NOK za vse najine tekoče odlive dneva.

S prospektov se poučiva o nekaterih detajlih tega mesta. To, da je Trontheim nekdaj veljal za glavno mesto Norveške, sva sicer vedela že iz osnovne šole, da pa je po velikosti tretje mesto in fjord ob njem tretji najdaljši fjord v državi, pa meni ni klapalo (na uč izmerjeno, se mi ni zdel pretirano velik, čeprav je cel fjord dolg kar 130km in ima najglobjo točko v Agdenes-u… tj. 617m). Zanimiv se nama je zdel tudi podatek, da je povprečno 200 dni na leto deževnih, od 70 do 100 dni na leto pa pod snegom. Sva imela očitno šenčurski krompir, da sva tu narajmala tak sončen dan 😛 . Povprečna letna temperature je 6,4°, julija 14,3°, midva sva se grela na sončevih 25°, hihi 🙂 .

Ob parkingu sva imela na dosegu oči katedralo Nidaros Cathedral, ki velja za najbolj severno gotsko katedralo na svetu, zgrajena pa je nad grobom kralja Olav Haraldsson-a (kdorkol je že bil to? 😀 ).

V mestu sva si ogledala še Bakklandet, stare lesene stavbe, ki so postavljene na vzhodnem nabrežju reke Nid.

Na poti proti utrdbi Kristiansten Fort sva naletela na zanimivo pogruntavščino – Trampe Bicycle Lift (lift za kolesa), ki je prvo tovrstno na svetu. Žal kolesa nisva imela s seboj, da bi videla kako stvar deluje v praksi, pa vseeno – zamisel sploh ni slaba, strmina klanca, po katerem te mašina zapelje gor proti utrdbi, pa tut kar ornk naklonina in sva se pošteno zadihala 😉 .

Na poti proti gradu…



Utrdba Kristiansten Fort je bila zgrajena po velikem požaru mesta leta 1681 in danes stoji z namenom, da varuje mesto. Z njegovega vrha se lepo vidi razgled nad celim mestom, njegovo okolico, fjord in okoliške gore. Vstopnine ni (waw? to’j pa tut kr nekam za zapisat 😀 ).



Iz mesta naju je spodil hladen veter. Se vendarle pozna, da sva že kar visoko na severu. Ko zapiha veter, je hitro neprijetno skakat okol brez vetrovke. V avtu prideva na idejo, da bi stopila v lokalni Interšport in kupila dodatno spalko. Dobiva eno Mammut-ovo za 50% skonto, znižano iz 800NOK na 400NOK.

Na hitri cesti iz Trontheima plačava še cestnino 10NOK, ker nama GPS mal hecno začrta pot (v meniju sva sicer označila, naj naju navigator vodi po neplačljivih cestah).

Po kosilu in kopanju si privoščiva krajšo nirvana na brisačah (makadam ob plaži, kjer parkirava, se nahaja na N: 63,61228°, E: 11,02777°).

Hrana in voda naju povsem polenita. Odideva šele nekaj čez peto (17:07). Ob poti kmalu naletiva na smerokaz za Pekel. Odločiva se, da greva pogledat, kako izgleda. Kažipot naju pripelje do železniške postaje z imenom “Hell” (Pekel). Ob pogledu na stavbo in tir ob njej, se zares zdi, kot bi prišel v pekel 🙂 .

Po odhodu iz Pekla sva že zares utrujena, a v upanju, da najdeva primerno ozemlje za najino prenočišče, naletiva na zanimive brzice. Skočiva si jih ogledat od blizu.

V avtu kasneje ugotavljava, da bova v tem delu imela presneto srečo, če bova naletela na suho podlago, saj je teren tu pretežno močvirnat, makedam pa že v osnovi izključiva kot možno rešitev, ker je pretrd in ker sva optimista, da bova vendarle nekje našla, kaj bolj udobnega. In res! Kot dva ogromna šenčurska krompirja po relativno dolgem “česanju” obcestnega ozemlja najdeva udoben, predvsem pa suh kvadratni meter za šotor in avto (pozicija N: 65,48346°, E: 13,40944°). Kot bi se še s kom grebla za omenjeni kos zemlje, en dva tri postaviva šotor. Kljub pozni uri je sledila še večerja in urica zehanja ob kremljanju in špilanju igre Človek ne jezi se.

[Stanje števca (ob koncu desetega dne): Highway E6, xxx.xxx km]

Zemljevid poti (10.dan):


Andreja&Matej

This entry was posted in Leto 2008, Potovanja. Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja