Norveška 2008 – #11.dan – Prečkanje arktičnega kroga (nič več noči)
11. DAN (9.7.2008): Trofors – Holand
Včeraj sva z vožnjo tišala tako dolgo v večer, da sva na koncu spala ob highway E6, a naju prometnost te ceste niti malo ni motila. Matej je čez noč delal A-test z novo spalko, ki sva jo kupila včeraj v neki športni trgovini v Trontheimu (nakup ni bil načrtovan, je pa bil nujen, saj sva imela s seboj le eno debelejšo spalko, druga je bila za tele skandinavske noči tu gori, čisto pretanka in sva menjaje, vsak eno noč, zmrzovala kot svinjski zrezki v skrinji). Minulo noč je mene nekaj črvičilo po trebuhu, bilo mi je slabo, predvsem pa se mi je vrtelo, tako da sem bila kar malo neorientirana kje sem, kje je vhod šotora in sem imela občutek, da imam noge višje od glave, čeprav sva šotor dala v vaservago preden sva ga zakoličla v podrastje 🙂 . Pa sem sredi noči potem vseeno zakinkala do jutra… na noge me je zjutraj spravil mehur, ko je bilo treba it odlit. Sedajle sem še rahlo majava, daje me občutek nemoči, a se bom pomoje zlizala 😀 . Čez približno 15minut bo Mateju kazalec na uri poskočil na 8 in budilka bo odpela svojo melodijo. Ko pospraviva za sabo vso ropotijo, se odpeljeva proti slapovom, iz katerih pravijo prednamci, ven skačejo lososi. Morava preverit. Če že ne uloviva kakega na cvirn (laksa nimava med opremo), upam da ujameva kakega vsaj na objektiv. Za jest ne bo, bo pa vsaj za gledat 🙂 .
Medtem, ko čakam da minejo minute, dejmo rečt ŠE ENO dohtarsko na temo postavljanja šotora tukej na severu. Zlato pravilo No.1 je to, da ga postaviš na suho podlago (ja, ta je tu kar težka, ker je voda zravn povsod, še tam kjer zgleda suho – tla prerasla z mahovi, lišaji,… spodaj pa oaze vode), po možnosti proč od vira vode (predvsem proč od rek, jezer, morja, močvirja, slapu,…), da se tako otreseš zvečer/ponoči komarjev in imaš zjutraj prišparano sušenje, od vlage mokrega šotora. Pomaga že to, da si malo vremenarja, ko količiš šotor in oceniš kakšna bo preko noči pot sonca. Idealno je namreč, da ti zjutraj sveti v sprednji del šotora (v predprostor, da ne segreje notranjosti šotora preveč, pa hkrati še osuši sprednjo stranico). Ja, cela znanost rata, če zjutraj hočeš spakirat in spokat, pa vsaj uro še ne moreš, ker je šotor preveč vlažen, da bi ga zložil v vrečo. Nauk: plesen na notranji strani Matejevega šotora 😀 . Pisala – kazala… zdej grem u borbo z vlago, ker imava prav danes spet opisani problem 😀 😀 .
Ob 9ih le odrineva proti slapovom. Ob 9:10 sva pri slapovih Laksfossen. Na urejenem parkirišču (N: 65,62522°, E: 13,29129°) zapeljeva avto v boks in potem hop do slapov dat oči na pašo.
Matej pravi, da jih je naštel okrog 10, jaz sem sicer bolj slepc’, a sem vseeno vidla dva. V uč fotoaparata pa je Mateju uspelo ujet le en rep, tko da od tega lova ne bo niti za eno večerjo 🙁 (na Matejevo srečo, ker ne je rib).
Sedaj se peljeva proti mestecu Mosjøen, kjer je vse polno kavarn. Caffe latte bo čist uredu obloga na prazn želodec 🙂 , za boljši začetek dneva. Na kavo, za telo zdravo! (papir prenese vse, želodec pa v mojih letih tut še kar fajnu reagira 😛 😛 ). Sicer pa se sedaj voziva po nekakšni Pokljuki, 500km dolga cesta okrog pa sami gozdovi, smreka pri smreki, bajta ob cestišču je že prava redkost. Kar malo zatišja, glede na to, da sva bila do tega predela Norveške navajena panoramskih cest s pogledom na vse strani, na travnike, jezera, slapove itd. Za danes planirava prečit ta del v celoti in spet preit v malo bolj razgiban teren, kjer bova imela spet kaj zanimivega si za ogledat. Že danes, če ne pa potem jutri, pa pride na vrsto še en sightseeing z ladjico – tokrat do še enega ledenika – t.i. Svartisen-a (The Svartisen glacier).
Prispeva v Mosjøen, tj. Najstarejše mesto v Helgeland-u in drugo najstarejše v Nordland-u. Parkirava na parkirišču ob infotočki (N: 65,83530°, E: 13,19125°). Sedaj si greva ogledat znamenito ulico Sjøgata-o, ki je v centru mesta, slovi pa ta ulica po tem, da ima največ ohranjenih lesenih stavb v severni Norveški. V tej ulici je vse polno galerij, muzejev, malih trgovinic in kavarn, kar samo potrjuje dejstvo, da se dan večini domačinom res začne na bazi vsaj ene skodelice kofeinskega napoja.
Na, ta’j pa lepa. V glavni ulici srečava prve Slovence. Ko takole občudujem lesena pročelja kar naenkrat ujamem eno ta slovensko: “aj ta slučajn zdele neki po slovensk reku”, presenečeno vprašam Mateja… in potem smo že pričal 😀 😀 . Cel avtobus jih je blo, prej pa celo pot nikjer niti enega Slovenca! 😛 Debata je bila kar dolga, da smo predihal vse… ampak definitivno je bilo lepo srečat naše ~4000 km od doma 😉 . Po klepetu sva skočila še v eno od omenjenih kofetarij, da sem ubila lušt s tisto caffe latte (bila je ena boljših, ki sm jih kdajkol probala na terenu Skandinavije, z ravno prav mlečne pence na vrhu, mjami 😉 ), Matej je v vodo spet tunkal vrečko zelenca (sadnih čajev tu ne konzumirajo; vem da mora biti za to kakšen poseben razlog, le našla ga še nisem…).
Na poti proti avtu, se ustaviva še v Coop-u, da nama proda nekej priboljškov za pod zob. Potem pa do avta in še na tankštelo, da Honda ne bo krulila v prazno. To je že 13.tank po vrsti, po izredno ugodni tarifi dolijeva 30,55l, za kar dava sicer 400NOK, a je to “le” 13,09NOK po litru. Če nama že z bencinom rata pridit skoz tako poceni, se spotoma ilegalno skonektava še na wireless, ki ga suneva naključnemu domačinu. Na hitro porihtava vsak svoje stvari (pregledava maile, Matej “pobere” domači server, pogooglava še par informacij na webpage-u od whaleSafari-ja in ledenika Svartisen-a), potem pa s težko nogo pohodiva plin.
Kar naenkrat mi rata fest slabo. Ustaviva na počivališču N: 66,04838°, E: 13,61236°.
Ko se nadiham zraka, se odpraviva dalje. Kmalu se znajdeva v 8,6km dolgem tunelu – waaa, to pa je sufer svoje kvalitete; če kej res smrdi tukej na Norveškem, so to zagotovo tuneli. Le-ti so porazni! Brez ventilacije (baje ni potrebna, ker so grajeni pod naklonom), a osvetljeni ZELO slabo (luči na stropu so zapacane do amena, oddajajo le medlo svetlobo), tako da cesto pred sabo bolj kot ne tipaš na slepo… o varnosti tunelov se imajo pa zares še precej za naučit!
Najin naslednji postanek napraviva v Mo i Rana-i, na lokalnem infocentru, kjer se pozanimava o ledeniku Svartisen-u in o Lofotih ter safariju kitov.
Ob 19:33 se vkrcava na trajekt, ki izpluje iz Kilboghamn-a. Za 66min oz. 19km dolgo vožnjo do Jektvik-a plačava 188NOK. Med plovbo prečkava polarni krog (Arctic Circle oz. Polarsirkelen na N: 66°33’) med pristaniščema Kilboghamn in Jeltvik. Izkrcamo se ob 20:39.
Danes se vkrcava še na en trajekt, zadnji danes, in sicer v pristanišču Agskardet, da naju zapelje preko morja do Foroya. Za ta trajekt nama zaračunajo 78NOK. Vkrcava se ob 21:26. V Foroy-u smo ob 21:36.
Konec vožnje za danes. Sva v pristanu “Holand”, od koder bova jutri izplula z ladjico do ledenika Svartisen. Parkirava na počivališču N: 66,72456°, E: 13,69785° (na števcu je 235.101km). Ta večer si šotor postaviva kar na puklu tik ob postajališču, da imava zjutraj čimboljšo pozicijo za napad na ladjico (ledenik je na drugi strani luže).
Sicer pa se obeta hladna noč, saj trenutno rosi, zjutraj pa računava, da se vzdigneva kakšno minuto prej, ker bova imela zagotovo spet celo štalo s šotorom 🙁 . Nerganje prišparava za zjutraj.
[Stanje števca (ob koncu enajstega dne): Holand, 235.101 km]
Zemljevid poti (11.dan):
Andreja
