Norveška 2008 – #9.dan – po trolovi poti do Andalsnesa, premik do Trondheima

Veter navija svoje glasilke že od včeraj zvečer in nič ne kaže, da bo kaj kmalu zaključil svojo predstavo. Pameten odneha. Ob 9ih začneva s podiranjem šotora, da se čimprej narediva premik proti Trontheim-u. Ker sva že ravno v kampu, skočiva hitro še pod tuš, potem pa ob 10:00 izmenjava še zadnje besede z receptorko kampa, da se ji zahvaliva za prijazno postrežbo, potem pa speljeva mimo rampe. V centru Geirangerja odžejava kestl (10.tank po vrsti). Nalijeva mu 9,29l bencina, za katerega plačava 13,99NOK po litru (skupaj torej 130NOK). Stanje števca je 233.992km… Odrineva.

Po vijugasti cesti, ki se imenuje Ornevegen, se dvigneva na vrh fjorda. Na vrhu na postajališču parkirava in se sprehodiva do razgledne ploščadi. Od tam se nama odpre lep pogled na fjord in mesto Geiranger. Poslikava pogled proti fjordu in odrineva naprej.

Na vrhu planote naju pričaka čudovit pogled na okoliške gore. Kmalu pa se pripeljeva do naselja parih hišic, mimo katerih burno teče reka. Hišice izgledajo kot v pravljici, deroča reka pa doda še kanček dramatičnega vzdušja. Fantastično.

Pri hiškah takoj izgubiva eno uro. Potepanje po “vasi” in odkrivanje okolice hišk le zahteva svoj moment. Kaj hočeva, če je pa tako fino. Naposled se le spraviva v avto in odpeljeva do t.i. Trolove poti, uradno imenovane Trollstigen, ki velja za najbolj znano Norveško gorsko cesto in hkrati največjo zanimivost bližnjega mesta Andalsnes (pokrajina Romsdal).

Le-ta je magnet za turiste že od leta 1936, ko je bila odprta. Sicer točne lokacije nisva poznala, ampak ko sva zagledala parkirišče polno avtomobilov in avtodomov sva takoj vedela, da sva na pravem kraju. Parkirava (N: 64,45521° E: 7,66666°) in takoj stečeva proti razgledni proščadi. Nekje na poti zagledava v grmovju živega trola, ki se ravno slika s punčko. Hitro še midva narediva par slik in spotoma opazim, da je za slikanje potrebno plačati 10NOK. Narediva se francoza in greva hladno mimo. Andreja poslika še hišice na vrhu grička, jaz pa jo že maham proti ploščadi.

Ugotovim, da pogled iz nje ni vreden počenega, saj sem zgrešil tisto pravo ploščad. Vrnem se nazaj za 10m, tam pa me ujame Andreja in odhitiva na zgornjo ploščad. Od tu je lep razgled na Trolovo pot, ki se vije cik-cak navzgor po gori in ima skupno 11 serpentin, po katerih se dviga 858m visoko.

Nad glavo se ji bohotijo gore Bishop, King in Oueen. Naklon ceste je v povprečju 10%, najdaljši avtobus, ki se lahko povzpne na to pot pa lahko meri 10,40m. Cesta je običajno odprta od konca maja do sredine oktobra, preostali del leta pa je zaradi snega in plazov zaprta. Poleg te ceste vodi na vrh tudi urejena, 10km dolga, pešpot. Ko se spuščava iz vrha, se ustaviva še na vmesnem postajališču, kjer pritisneva slap, ki pada čez previs, nato pa jo oddviva naprej proti Andalsnesu.

Že nekaj km pred Andalsnesom zagledava tablo za turistične informacije in ji kar pridno slediva. Ustaviva se na parkirišču pred info centrom (N: 62,56775°, E: 7,6894°), kjer je praktično center mesta in glavno pristanišče. V info center skočiva po par brošurc, nato pa pred centrom rezervirava klopco z lepim pogledom na fjord in okoliške hribe.

Ni dvoma, Andalsnes ima res unikatno lokacijo v Romsdal Alpah ob t.i. Romsdal fjordu. Gora Nesaksla (2350m), ki jo gledava pred sabo, je le uro hoje oddaljena od centra mesta. Z njenega vrha so vsi tisti prizori iz propagandnih letakov, s pogledom na Andalsnes in celo dolino Romsdal, vključno s fjordom. Kot zanimivost sva zasledila, da v tem mestu živi po podatkih iz leta 2005, 7336 prebivalcev, ki imajo svoje domove razkropljene na 1.505 km2 ozemlja. Prijetno lokacijo izrabiva za kosilo in krajši počitek. Iz avta privlečeva futr… Jah nič, danes bodo špageti z ragu omako. Lačen sem že kot pes in seveda lačne oči povzročijo, da zopet v pisker vržem preveč špagetov. Kasneje me to hudo tepe, saj jih komaj zbašem v svoj skrčen želodec.

Spočita in polnih riti po dobri uri nadaljujeva v smeri Trondheima.

Nekje 10km ven iz Andelsnesa se ustaviva še na parkirišču (N: 62,291471°, E: 7,425563°) pod najvišjo vertikalno steno v Evropi, znano pod imenom Trolova stena (Troll Wall oz. Trollveggen). Trolova stena se dviga 1800m visoko nad dolino Romsdal in ima eno najtežavnejših plezalnih smeri. Jeseni leta 1998 se je iz stene sprožil plaz skal in povzročil potres, ki so ga zaznali tudi na Finskem (magnitude 2,2 po Rihtarjevi lestvici). Sicer pa je bila to včasih priljubljena točka za base jumping, a je skakanje s padalom od leta 1986 naprej prepovedano, saj je bilo v letih od 1980 in 1986 izvedenih 300 do 400 skokov in zaradi številnih nesreč in nevarnih reševanj padalcev, zaradi česar so ta šport prepovedali.

Dolina Romsdale je zelo podobna naši Trenti. Levo in desno se nad dolino dvigajo visoke stene okoliških gora, po sredini pa se vije cesta.

Na poti se ustaviva še pri vodni žagi in vodnem mlinu (N: 62,27785°, E: 8,12037°), ki so jo priporočali v enem izmed potopisov.

Zanimivo, prvič vidim vodno žago. Ne vzdržim, da nebi malo premikal vzvodov in preusmeral vodo po kanalih do žage in mlinov. Sicer se mlini niso zavrteli, saj so bili očitno blokirani, ampak veselje je pa vseeno bilo tisto pravo. Škoda, da lastnikov ni bilo v bližini, da bi nam lahko pokazali žago in mline v obratovanju.

Ob poti se ustavim pri neki lepi cerkvici in predvsem zanimivem pokopališču (N: 62,07475°, E: 9,12526°), da pretegnem noge in naredim par slikc.

Andreja medtem v avtu že od žag naprej spi kot ubita. Neprespana noč terja svoj davek. Podobno je še vsaj pol preostale poti. Iz vasi Domdale se zopet dvigneva na planoto, ki leži 1000 n.m.v. Okolica je zanimiva, polna nizkega grmičevja in lišajev. Občasno tu in tam posveti tudi kakšen žarek sonca. Fino, morda bova imela zvečer že sonce. Nekje blizu Storen-a sva začela gledat’ naokoli, kje bi lahko našla primerno mesto za najin tabor. Tokrat za razliko od prejšnjih dni, že relativno zgodaj. Slučajno opazim cesto, ki se odcepi visoko v hrib, zato se odločim tvegati. Kmalu najdeva čudovit travnik, a kaj ko malo pod njim stoji kmetija in verjetno kje na posesti kolovrati naokoli lastnik travnika. Zapeljeva se še malo višje, a ker ne najdeva nič primernega, obrneva in se vrneva nazaj do travnika (N: 62,93313°, E: 10,15462°).

Odločiva se, da tu pojedla kosilo/večerjo in potem oddideva drugam poiskat plac za spanje. Med večerjo opaziva, da se je lastnik kmetije vsedel v traktor in da dirka v najino smer. Hitro izkoristim priložnost in skočim do njega: “Do you speak English? Schvaba? Ja-Nojn?”…  Hm, pravi da ne. Z kretnjami mu povem, da bi rada prespala na njegovem travniku. Kolikor sem ga razumel, je rekel da ni problema, da lahko šotoriva kjerkoli želiva. Hitro izbereva primeren prostor in postaviva najino rezidenco. Pred šotorom spijeva še vsak eno limonco za zdravje potem pa hop v šotor. Medtem, ko se Andreja baše v spalko, si jaz pogrejem vodo za termofor, saj sem si za nocoj izbral ta tenko spalko. Spotoma prinesem še karte (enko) in prec pošpilava tri runde. Andreja se odloči, da bo napisala še en SMS, jaz pa jo mahnem v spanec…

[Stanje števca (ob koncu devetega dne): blizu Storen-a, 234.334 km]

Zemljevid poti (deveti dan):

Andreja&Matej

[Show slideshow]

1 2 ►