Norveška 2008 – #7.dan – tris paket: ledenik Jostedalsbreen, gorski prelaz Dalsnibba in Geirangerfjord

7. DAN (5.7.2008): Lavik – Geirangerfjord

Danes sem vstala kar po biološki uri. Veke sem odprla že okrog 7ih in zlezla iz šotora, da sem preverila kaj se nama kuha nad glavo. To pa je zegn, že sedmo jutro zapored kroži sonce in spet sva brez oblačka.

Še en lep topel dan je pred nama, si rečem in skočim zmočit obraz v bližnji potoček. Danes jo mahneva proti deželi ledenikov, zato sem na power-ju že odkar sem pokonci. To bo spet moj dan 😛 ! Šotor ni bil še noben dan tako hitro v svoji dnevni “srajčki”, ker ni bilo več razloga, da bi izgubljala na času. Ob 8:41 sva že pokladala cesto proti Olden-u. Stanje števca: 233.681 km. Na poti na hitro skočiva še v trgovino po kruh. Pomalicava kar med vožnjo. V bližini mesta/vasi Skei spet vidiva en velik slap (N: 61,62983°, E: 6,52528°). Ustaviva, da se malo ofrišava in odpeljeva dalje.

Na poti narediva kar nekaj postankov, da poslikava svet mimo katerega drviva…

V deželo ledenikov (Oldedalen – The valley of glaciers) privijugava ob 11:10. Parkirava na urejenem parkirišču pod ledenikom. Zanj odštejeva 40NOK/24h (zraven je tudi kamp, v katerem za nočitev zaračunajo 90NOK za šotor + dodatno 20NOK/po osebi; koordinate kampa – N: 61,66479°, E: 6,81968°).

V tej 20km dolgi ledeniški dolini, ki ji pravijo Oldedalen, leži 487m2 velik ledeni pokrov Jostedalsbreen, čigar “jeziki” ponekod segajo globoko v dolino. Jezero Loenvatnet napajata ledenika Bodalsbreen (Bodal Glacier) in Kjenndalsbreen (Kjenndal Glacier), v jezero Oldevatnet pa se topi sneg in led dveh jezikov ledenika Jostedalsbreen. To sta Brenndalsbreen (Brenndal Glacier) in Briksdalsbreen (Briksdal Glacier). Slednji je zanimiv tudi zato, ker ima pod svojim vznožjem še svoje jezero Briksdalsfossen. Vanj se zliva tudi čudovit slap Tjotafossen. Briksdalsbreen (Briksdal Glacier) tako velja za najbolj obiskan ledenik na Norveškem v zadnjih 100ih letih. Obiskala sva ga tudi midva. Pot do njegovega vznožja nama je vzela približno 45minut napora, ki je bil s tistim trenutkom, ko sva stopila nanj, poplačan stokratno 😉 . Končno pravi ledenik! Ni šlo drugače, kot da sva malo poplezala po njem, pa spotoma poklikala na sprožilec vsak po enih 200x 😀 . Če že led nebi zdržal do doline, sva si ga mogla za spomin vklesat vsaj na fotke 😛 . Ko sva ga ravno zapuščala, so se z njegovega hrbta začele valiti ogromne ledene kepe… nisva edina, ki sva se preventivno raje umaknila na varno – ob jezero (Briksdalsfossen), kjer sva postavila še svojega trola, ga ovekovečila in sestopila do avta.

Ob 14.40 sva na hitro pomalicala v bližini parkirišča in se potem vrnila proti mestu Olden. Zavita cesta na svoji poti obvije številna jezera,..

Ob poti sva slikala tudi znamenito Trollbu, idilično kmetijo, ki leži v osrčju te doline, znana pa je po tem, da na njej pripravljajo jedi na način, kot v starih časih in iz pridelkov pridelanih izključno na njihovi zemlji.

Preden zapustiva Olden, se ob 15:38 parkirava še na bencinski in natočiva 9.tank. Za 14,86l dava 200NOK (1l = 13,46NOK). Stanje števca: 233.851 km. Po slabih 20minutah imava že spet krajšo pavzo. Ker vročina ne pospusti, se namočiva v jezeru ob cesti (N: 61,93174°, E: 6,90518°). Voda je sicer mrzla kot spod ledenika (doh, saj tudi je 😀 ), a se ne dava. Po parih minutah voda postane čisto solidno (beri: mrzla), da vztrajava v njej kakih 15-20minut. Ob 17:10 skleneva, da je čas za nizki štart in napad na gorski prelaz. Po nekaj sto višincih opaziva počivališče z odličnim razgledom na dolino (N: 61,96421°, E: 7,25409°). Naredim par fotk in spotoma prideva na idejo, da bi kje tu morda kar zaključila za danes.

Kljub temu, da je šel dan že proti večeru, sva se odločila, da se vseeno podava še na 1500 metrov visok vrh Dalsnibba (N: 62,04869°, E: 7,26986°), do katerega vodi serpentinasta cesta, znana pod imenom Nibbevegen ali The Dalsnibba Road.

Dalsnibba velja za glavno atrakcijo Geiranger-ja (tj. vasica pod Dalsnibbo, ki leži tik ob fjordu Geirangerfjord). Iz razgledne ploščadi je čudovit pogled na omenjeni fjord in gore, ki so še do dobra pod snegom, daleč daleč naokoli.

Vsekakor vredno zapravljenih 75NOR, kolikor sva plačala ob vstopu na prelaz Djupvasshytta (1038m).

Sva pa imela tu žal tudi en manj prijeten pripetljaj – ko sva čakala v vrsti, da bi plačala vstopnino, se je voznik rdečega Audija A4 odločil zapeljati rikverc, da bi obrnil, a sem mu preprečila pot, saj sem bila v koloni le kak meter za njim. Očitno me je spregledal, a je bil par iz Audija k sreči max. fair in nama škodo plačal brez obotavljanja. Matej je popravilo sprednje maske ocenil na 600NOK, lastnik Audija pa nama jih je dal brez pardona še 100 za povrh in zraven še neko špansko vino (na etiketi piše Montecillo Gran Reserva, Denominacion de Origin Calificada, Producto de Espana, letnik 2001). Če mu gre verjeti, gre za vino “top klase”. Bomo slišal komentar tistega, ki mu bo stekel po grlu (midva z Matejem nisva ravno navdušena pitca grozdovih ožemkov, tako da bo ta čast najverjetneje pripadla Matejevemu očetu).

Ko smo zbarantali, sva se povzpela na vrh Dalsnibbe.

Po ogledu gore trolov sva se spustila na drugo stran prelaza, v vas Geiranger.

Tam naju je ujel spanec. Zapeljala sva se v bljižnji kamp Dalen Gaard (N: 62,06808°, E: 7,25621°), kjer sva si priskrbela svoj plac za šotor in avto.

Matej namreč ni bil razpoložen za iskanje primernega placa, kjer bi lahko šotorila, saj mu je bilo že po ovinkasti poti slabo (sumiva, da je šlo za zastrupitev z vodo, ki sva si jo kantico natočila pri neki reki – povsem logično je, da tista reka, kljub temu, da je bila deroča/tekoča, najbrž ni bila neoporečna, če upoštevava, da sva v bližini videla, da popravljajo cesto in sva na travniku v bližini opazila kmeta, da je trosil gnojnico). Za kamp sva odštela 135NOK (1 nočitev – avto, šotor, 2 osebi). Tuš naju je stal dodatnih 10NOK po osebi.

Ob 22ih je najin šotor že stal, skuhala sem si še lažjo večerjo (zelenjavno osmico), a danes le zase, ker Matej ni imel apetita (ko sva prispela v kamp, je bruhal prvič, pa potem imel vragolije še ponoči). Po večerji sem mu namočila par vrečk planinca (čaja), da čez noč nebi dehidriral, potem pa sem se mu pridružila v šotoru.

[Stanje števca (ob koncu sedmega dne): Geiranger, 233.981 km]

Zemljevid poti (sedmi dan):

Andreja