Norveška 2008 – #8.dan – Matejeva zastrupitev z vodo in dan za “rehab” v Geirangerfjordu

8. DAN (6.7.2008): Geirangerfjord

Današnja noč je Matej večinoma prebedel, saj se mu je non-stop vrtelo in dvigalo do grla vse tisto kar je čez dan spravil vase. Meni se je dan začel kot vsak, vstala sem ob 7ih, se umila, preoblekla, pofruštkala in počakala, da oči odpre še Matej. Potem sva malo poklepetala in se odločila, da je najbolje, da ostaneva v kampu še do naslednjega jutra. Vreme za razliko od prejšnjih dni, ni ravno cvetelo. Nad Dalsnibbo se je basala gosta siva megla, oblakov ni manjkalo niti nad fjordom na drugi strani. Matej je potegnil spanec pozno v jutro, jaz pa sem pobasala fotoruzak in jo mahnila na sightseeing svetovno znanega Geirangerfjord-a, tako kot je bilo prvotno v planu za oba.

Ladjica je iz terminala v pristanišču vasice Geiranger izplula ob 11:30, celotni trip pa je skupaj trajal dobro uro in pol. Za odraslo karto sem plačala 130NOK. Z ladjico so nas popeljali do znamenitih slapov sedmih sester (The Seven Sisters), The Bridal Veil in The Suitor.

Med plutjem med stenami fjorda smo visoko na njegovih pečinah lahko občudovali številne zapuščene gorske kmetije. Fjord Geirangerfjord se od vasice Geiranger, po katerem nosi ime, v obliki črke S, vije do naslednjega fjorda Sunnylvsfjord. Na stičišču teh dveh fjordov je naša ladjica obrnila in odplula nazaj v privez.

Zelo lep izlet, žal pa slapovi sedmih sester v teh dneh niso tako mogočni (nimajo toliko vode), kot so prikazani na prospektu 🙁 .

Po končanem sightseeing-u sem se zapeljala nazaj v “base camp”. Na poti sem se ustavila še na parih razglednih točkah, s katerih je lepo viden del fjorda, po katerem smo pluli (ko sva ga včeraj slikala iz vrha Dalsnibbe, je bilo sonce ravno na napačni strani (je zahajalo) in nama je svetilo v objektiv. Se zato ni dalo slikati brez modrega sija, pa sem poskusila narediti kak boljši posnetek danes, ko je bilo sonce še tako visoko, da ni tipalo v objektiv.

Ob prihodu nazaj v kamp, je Matej še vedno vlekel koračnico. Nisem ga budila, da bi nehal smrčat, tačas ko je iskal povezavo z realnim svetom, sem se spravla k pisanju vtisov iz današnjega izleta. Potem pa brskat po literaturi, kartah in prospektih, kot kura po frišnem zrnju. Nekaj destinacij pa sem vseeno našla v smeri kamor nameravava.

Kasneje sva si naredila kosilo, nekaj toplega in predvsem nekaj lahkega za Mateja, da nebi prehitro preobremenil želodca. Skodelica zelenjavne juhice in v njej nadrobljen prepečenec je bil recept, ki mu je šel z žlice. Popoldne je še malo pospal in bil zvečer kot iz škatljice, da sva lahko skupaj sestavila plan za naslednje dni.

Že preko popoldneva se je nad kampom začelo oblačiti in okrog 17ih so naju že napadle z neba prve kaplje. Sva se zgleda mal preveč bahala z dobrim vremenom (do sedaj nisva imela še niti ene same dežne kaplje, še oblakov je bilo naenkrat na nebu max. 20-30%). Upam, da sedaj po seriji sončnih dni, ne padeva še v serijo deževnih. Prognoza, ki jo napoveduje tukajšnja vremenska postaja pravi, da je trenutno (ura je 20:12) v kampu 13,2°C (min. T° danes = 7,2°C, max. T° danes = 17,6°C), vlažnost je 36%. Napoved za ostale dni, v smeri Lofotov, kamor greva, kaže sonček z oblačkom. Upam, da vremenarji vsaj tu manjkrat pogrnejo 😉 .

Ob 22ih je čas, da zapustiva sobo v recepciji, kjer je gostom kampa na voljo brezplačni dostop do interneta in priklop na elektriko. Pri pultu se zmeniva za elektriko (zanjo plačava 30NOK), da bom v noč lahko delala na notebooku (pisanje dnevnika + obdelava slik). Receptor naju prijazno vpraša, če imava kodo za internet in se narediva francoza, kot da je nimava (čeprav jo je Matej zvohal že dopoldne, ko se je z računalnika v recepciji povezal na server v Šenčurju. Pa vseeno hvala možakarju, ker bi sicer mogla za dostop do interneta doplačati nadaljnih 30NOK, če bi veljal red po ceniku.)

Ko sva odhajala iz recepcije je zunaj vleklo kot pri norcih, padale so tudi debelejše kaplje. Ker sva mela prejšno noč šotor postavljen čisto na drugi strani kampa, kjer ni električnih blokov (omaric), sva morala najprej prestavit še šotor. Matej je imel nemalo težav s pribijanjem kavljev, saj je šotor dvigovalo v zrak in premetavalo sem in tja. Ko mu ga je vendarle uspelo trdno zasidrat v travo, sva v predverju šotora skuhala en paklc tortelinov s pelati in začimbami, potem pa je Mateja zazibalo v spanec. Jaz sem še pozno v noč klikala po notebook-u, ob 2 zjutraj pa je tudi mene začelo zmanjkovati. Od noči ni bilo bogve kaj, zbujala sva se intervalno, vsakič ko je zarohnelo nad najinima glavama – šotor se ziba ko papirnata ladjica na razburkanem morju še sedajle, ko sedim tu v šotoru in kljub zgodnji uri (5:46) ne morem zaspati…

[Stanje števca (ob koncu osmega dne): Geiranger, 233.992 km]

Zemljevid poti (8.dan): /

Andreja

[Show slideshow]