Norveška 2009 – #10-13.dan – nočna mora s končnikom, zgodba 13.dan na poti dobi svoj epilog

10. DAN (9.julij 2009): Odhod v Mølde

Navsezgodaj naju pokliče Žibert. Zopet naju nagovarja v obračanje gum, a sva bila tokrat še bolj jasna, da je to zadnje kar bova naredila. Na bankomatu dvigneva dodatnih 1400NOK in greva v lov za končnikom. Preden zapustiva Bergen, skočim še v “Narvesen” (mal bolš k naš “123” kiosk) po en kofeinski metek, za poživitev duha, ne za usmrtitev le-tega:). Spijeva ga kar v avtu (coffe-to-go varianta). V bližnjem marketu “Ica” kupiva še za dobrih 120NOK hrane, potem pa se odpeljeva proti mestu Førde. Danes bova prečesala vse serviserje na poti do mesta Olden oz. doline Oldedalen, od koder načrtujeva ogled novega ledenika. Za popolnost dneva še neprestano dežuje. Ko obhodiva že tapetega serviserja, še vedno brez uspeha, obstaja pa upanje, da ta čudežen končnik, ki ga noben nima, dobiva prav v mestu Førde. Sita skakanja se odločiva, da se zapeljeva kar direkt v Førde. V Oppendal-u se končno naredi jasnina, vročina takoj pritisne. Vkrcava se na trajekt za Larvik in odštejeva novih 127NOK.

Ko sva čez, se zapeljeva še na tankštelo, da dolijeva. Tokrat jih spraviva v kestel dobrih 30litrov (30,43l = 359,99NOK)… nadaljujeva…

… polna upov prevoziva tablo za Mølde. Zavijeva k nekemu večjemu nakupovalnemu centru in z očmi fitrirava table za morebiten avtoservis. Pri prvem končava kot pri vseh prejšnjih miljontih, a nama vsaj povedo kje prodajajo avtodele. To se nama je zdelo, kot da nama je nekdo vrgel kost za glodat. In sva res odhitela. Niti nisva imela preveč težav z iskanjem, saj sva v GPS vkucala naslov, ta pa naju je vodil do njega. Na parkirišču pred trgovino parkirava. Jaz ostanem v avtu s pesimističnim frisom, da itak spet ne bo končnika, Matej pa stopi v prodajalno. Po 10ih minutah ga še vedno ni nazaj. V glavi premlevam različne scenarije. Pomislim med drugim tudi, da ga prodajalec sicer nima, a da kliče naokoli in morda pri drugih poizveduje, če le-tega imajo. V drugem momentu se že prepričam, da ga verjetno samo išče v skladišču, a da bi ga verjetno že našel, če bi ga imel… Ko se ravno zavedam, da se morim z razmišljanjem, v stranskem ogledalu zagledam Mateja. Vsede se v avto in reče: “Gremo dalje…”. Najprej to vzamem kot vsakič poprej, da pač dela nimajo in da gremo poskusit drugam. Potem pa se začne hinavsko krohotat in naposled končno pove: “Hecaaaam. Dobu sm ga. Sicer ga nimajo na zalogi, ga pa lahko prideva iskat čez 2 dni!” No, ravno najboljši možen razplet to ni, si mislim pri sebi, a se še predobro zavedam, da je zgubiti le 2 dni dosti bolje kot 5 ali 7, zato mu veselo odgovorim: “Juhuuuuu, končno!!!” Samo kaj bova zdaj? Bova v Mølde-u  do takrat? Hm, ko dobro premisliva, se odločiva, da vseeno nadaljujeva do Olden-a in tam tačas skočiva vsaj do ledenika, kot je bilo prvotno načrtovano. Speljeva… blizu opazim še nek “Citypark” center in se spomnim, da bi šla lahko po kopalke za Mateja. Skočiva v šhoping… Matej z izbiro ne komplicira, no, mu niti ni bilo treba, saj je kar lepe dobil že v tadrugi štacuni, v katero sva vstopila. Kupiva – plačava in se odpeljeva proti Olden-u. Na poti naju zamika, da bi naredila A-test kopalk, saj sva se peljala ob res lepem jezeru. Ustaviva se na makedamu ob njem (N: 61,43773°, E: 5,96095°). Poskačeva iz avta in opraviva ritual “kopanja+umivanja” hkrati.

Voda je bila prav prijetna in je sedla, kot bi s sebe slekla obleko umazanije:) – v momentu sva se počutila nova kot kopalke iz trgovine.Nato odhitiva naprej in med potjo spotoma pobereva še en geocache…

V Olden prispeva že dokaj pozno, zato si hitro poiščeva plac za spat. Utaboriva se na N: 61,80705°, E: 6,82230°. Za večerjo zmaževa kar čokolešnik, za pripravo česa drugega nisva zainteresirana. Preden pocepava v spanec potegneva le še bilanco stroškov in se z bolj veselimi načrti za naslednji dan odpraviva spat!
________________________________________________________________________________
11.dan (10.7.2009): Olden, Oldedalen in Ledenik Briksdal

Zjutraj zlezem iz šotora in spet razočarano ugotovim, da bo danes spet oblačno. Deževalo je sicer že celo noč, a sem vseeno upala, da bo oblakom do jutra že zmanjkalo “streliva”. V ihti se hecam in Mateju rečem, da grem napolhnt svojo vodno pištolco magnum 357 in v samoobrambi strelat na oblake. Ko napad mine, zberem voljo in steram Mateja iz šotora. Pa kaj, če malo prši, saj nisva iz cukra, si mislim in ga prepričam, da greva vseeno do ledenika. Hitro sestaviva povsem moker šotor in se skozi dolino Oldedalen zapeljeva do parkirišča (N: 61,66499°, E: 6,81804°) pod ledenikom Briksdal. Napakirava nekaj fotoopreme in zagrizeva v klanec. Pri ledeniku sva po slabih 45ih minutah. Vreme je še vedno oblačno, a se nama ledenik zdi vseeno fascinanten. Morda zato, ker sva ga obiskala že lani in veva kako izgleda, ko zasije v najlepši luči – soncu:).

Poslikava ga in se spustiva nekoliko nižje, kjer pofočkava še en geocache, potem pa pohitiva nazaj k avtu…

Sedaj sva se ustavila v Olden-u, kjer sva poiskala internet, da vpiševa najdene geocache in se oglasiva na blogu. Od tu sva namenjena v trgovino, da nabaviva kruh in ostale nujne rekvizite, da zatreva lakoto, potem pa se vračava v Førde, kjer jutri navsezgodaj prevzameva končnik!…
… Ko sva prispela v Førde, se je vreme nekoliko izboljšalo. Na bližnjem postajališču ob jezeru sva se ustavila in si pripravila večerjo. Med kosilom sva ugotovila, da bi lahko danes tu tudi prenočila, saj je ob jezeru dovolj primernega prostora kamor bova lahko postavila šotor. Tako sva tudi naredila…
________________________________________________________________________________
12.DAN (9.julij 2009): Prevzem končnika

Ob 8ih že spet jaz igram budilko in spravim Mateja pokonci, zaradi česar sledi jutranji “čikn fajt” (kurji pretep) in maraton smeha. Potem spakirava kot ponavadi in greva v Førde po najin dolgo pričakovani rezervni del. Ker sva res zgodnja, sva v trgovini med prvimi strankami. Na pultu si s prodajalcem za 345NOK izmenjava končnik in ga ponosno kot le kaj odneseva iz trgovine.

Presrečna, da končno imava preklemani končnik, se odpeljeva iz mesta. Čeprav imava končnik, je problem še vedno v tem, da imava še eno težavo – nimava še serviserja, ki bo končnik zamenjal TAKOJ. Ob poti sva že prejšnji dan videla neko mehanično delavnico tik ob cesti, zato se zapeljeva tja in poskusiva srečo. In res. Matej gre vprašat, če obstaja kakšna varianta, da nama namestijo končnik in glej ga zlomka – vsaj tokrat zadaneva v prvem šusu! Končnik so nama pripravljeni zamenjati takoj jutri zjutraj. Ko smo zmenjeni za uro, se vseh razpotegnjenih nasmehov odpeljeva dalje. Z glavne ceste zavijeva desno in se dvigneva visoko na prelaz nad t.i. Orlovo dolino. Znajdeva se nad čudovito dolino z jezerom, obdanim s hribi. Na najino veliko žalost se le vreme noče in noče nehati držati kislo kot “Mila Jera”. Vseeno parkirava na N: 61,40214°, E: 6,22638° in skočiva po en geocache skrit v bližini.

Ko se vrneva, nadaljujeva po zaviti cesti v omenjeno dolino in se ustaviva ob jezeru (N: 61,41350°, E: 6,33154°). Tam potem prevegetirava celo popoldne. Kako ne, ko pa je bilo na sončku tako prijetno toplo, da sva celo večkrat poskakala v jezero. Kasneje si v miru skuhava še kosilo in se “obredno” poslovila od Matejevih starih kopalk:))). Proti Mølde-u se vrneva šele pozno popoldne in se utaboriva na istem mestu kot prejšnjo noč.

Ko se vračava v tank pljuskneva še 23,87l (270NOK), ustaviva pa se še v trgovini, ker Matej že cel dan sanja od čokolešnika! Le-tega si kasneje pripraviva za večerjo in na travi pred šotorom napneva gurno in pred spanjem odigrava še nekaj iger enke…

…
________________________________________________________________________________
13.DAN (10.julij 2009): Honda uspešno prestane operacijo menjave končnika, premik v Geirangerfjord

Danes je dan D, saj peljeva Hondo na težko pričakovano operacijo. Vsa sitna, ker ponoči nisva dobro spala (en bumbar se je mimo najinega šotora naviral svojega štirikolesnika), vstaneva že ob 6ih. Ob 7ih sva točna kot cent na vratih mehanične delavnice in predava Hondo v popravilo. Po dobri uri je najina gajbica zdrava kot riba, midva pa opeharjena kot cerkvena miš. Popravilo/delo nama zaračunajo 1500NOK. Nenavdušeno plačava račun in vsaj odideva navdušeno. S tem je namreč mora s končnikom končana in bova od tu dalje normalno potovala. Sedaj je na vrsti Geiranger. Zaradi slabega vremena se ne ustavljava kaj dosti. Pravzaprav se pred Stryn-om ustaviva le enkrat, da natočiva poceni bencin. V Stryn-u kasneje narediva še postanek za trgovino, potem pa se po cesti Strynfjellvegen čez star gorski prelaz Strynfjell spustiva v Geiranger(fjord). Čeprav je pot speljana po slikoviti pokrajini, pa tokrat skoraj ne slikava, saj je vreme porazno.

Odločiva se, da se naslednji dan vrneva, če bo vreme kaj prida. Ko prispeva v Geiranger, se zapeljeva v znan kamp Daalen Gard, kjer sva kampirala že lani. Priskrbiva si prostor za šotor, avto in elektriko, po vrhu pa nama dajo brezplačen dostop do interneta. Za vse skupaj odštejeva 155NOK. V nadaljevanju večera postaviva šotor, se pošteno stuširava, opereva cunje, potem pa si zavrtiva sto in enega Family Guy-a:). Večer mine kot bi tlesknil…

Andreja