Norveška 2009 – #14.-16.dan – od Geirangerja do Orkangerja

14.DAN (11.julij 2009): Geiranger(fjord)

Oblaki nad Norveško vztrajajo. Jutro je spet povsem zabasano. Drek, sedaj, ko imava popravljen avto, nama pa vreme kroji usodo. Nič drugega nama ne preostane kot da še en dan ostaneva v kampu. Tu imava vsaj kaj za počet. Dejansko sva tu v dežju popolnoma hendikepirana, saj so najini letošnji plani precej pogojeni z vremenom. Stopiva v recepcijo in vplačava še eno nočitev. Med fruštkom debatirava, da bova dan dobesedno prečepela v šotoru, nekaj časa si zorganizirava vsak zase (jaz za blog, Matej za maile), potem pa, če se bo vreme vsaj malenkost izboljšalo, bova odšla na Dalsnibbo – goro nad Geirangerfjordom in se morda ob povratku zapeljala še na tisto cesto, po kateri sva se včeraj pripeljala v Geiranger.

Že po nekaj urah opazim, da se oblaki na nebu trgajo. Takoj se oblečeva in se odpraviva v Geirangerfjord, nekaj višincev nižje.

Fjord v lepem vremenu izgleda povsem nekaj drugega. Za kratek čas se ustaviva na razgledni točki nad fjordom, potem skočiva na kavo v center Geirangerja, tačas pa se nebo nad najinima glavama znova popolnoma zapre.

Po povratku v kamp, si najprej privoščiva eno ornk kosilo, saj imava ves čas na svetu za daljšo pripravo. Po kosilu si privoščiva počitek in nato pride na vrsto še vse tisto prej načrtovano, da kar najbolj izkoristiva free internet in opraviva vse tisto, za kar ostale dni ne najdeva časa…

Andreja
________________________________________________________________________________
15.DAN (12.julij 2009): Strynfjellvegen

Zjutraj naju prebudi močan dež, ki začne šklopotati po strehi šotora. Dobre pol ure si še mašiva ušesa, potem pa ga imava že vrh glave. Vstaneva in zazipava šotor. Preden zapustiva kamp, na hitro skočiva še pod tuš, saj bova v naslednjem kampu šele čez nekaj dni. Potem se odpraviva v Geiranger. V mestni kavarni si privoščiva odlično belo kavo, nato pa zapustiva Geirangerfjord. Dvigneva se na gorski prelaz Dalsnibba in se zapeljeva na cesto Strynfjellvegen, da preveriva, če je nebo na drugi strani kaj bolj odprto. Ko se dvigneva na cca. 1100 m.n.v. skozi oblake pokukajo prvi sončni žarki. No to danes pa izgleda malo manj zaspano, si misliva in se zamudiva dve debeli uri, da narediva krog nazaj do Geirangerja.

Od tam se po serpentinasti cesti dvigneva na drugo stran fjorda, od koder z razgledne točke skočiva pogledat še fjord z druge perspektive in svetovno znane slapove Seven Sisters. Ker je fjord še vedno v oblakih, ne vztrajava preveč dolgo. Odločiva se, da se premakneva naprej do mesta Molde. Čez slikovito dolino Eidsdalen (N: 62,18150°, E: 7,16502°) se prebijeva do trajekta za Linge (za trajekt linija Eidsdal – Linge plačava 81NOK. Kmalu spet začne deževati. V Vestnesu se vkrcava na še en trajekt. Med 11km dolgo plovbo naju oberejo do peške. Za trajkt plačava 142NOK. Izkrcava se v Molde-u. Ker ne veva kam s časom, se zapeljeva na razgledno točno nad mestom (N: 62,74931°, E:7,13028°). Pogled na oblačen archipelago je daleč od očarljivega razgleda, ki jo obljublja foto-razglednica na spletu. Na vrhu kljub dežju poiščeva en geocache. Ko se dež okrepi, se spustiva nazaj v mesto. Zalušta se mi še en kofe, Matej pa si privošči “tazavit” sladoled iz avtomata.

Čeprav naj bi bil Molde najina naslednja destinacija, kjer naj bi preživela naslednja dva dni, pa sva zaradi vremena prisiljena oditi naprej. Zapeljeva se proti Bud-u. Med potjo se sonce končno zrine skozi oblake. Parkirava ob cesti in se povzpneva na bližnji hrib, kjer sva izsledila še en geocache.

Teh je tu na Norveškem res povsod ogromno. Med spustom nazaj proti avtu zamerkava še neke robidnice, za katere nisva povsem prepričana, če so užitne, a se nama zdi, da sva jih že večkrat videla v norveških prospektih. Iz njih verjetno kuhajo “tisto” odlično marmelado, ki jo vsi poznajo.

Od tam nadaljujeva po cesti tik ob obali. GPS nakaže nov GC. Poiščeva ga in v bližini najdeva še zapuščen čoln.

Za nama je danes že skoraj 300km, zato se odločiva, da si počasi poiščeva prenočišče. Zavijeva v manjšo luko (N: 63,00201°, E: 7,21792°) tik pred Atlantic Road-om. V bližini parkirišča nama pade v uč kamnita ploščad nekoliko dvignjena nad morjem.

Hitro razgrneva šotor, da se še malo posuši na vetru, vanj zmečeva obe spalki in armaflexa, potem pa si na klopci ob avtu skuhava večerjo.

Po večerji na zemljevid zriševa še pot za naslednji dan, potem pa se zatopiva vsak v svojo knjigo… dokler ne zaspiva.

Andreja

_______________________________________________________________________________________
16.DAN (13.julij 2009): Atlantic road

Fuj, čeprav že ponoči v podzavesti zmoliva eno za jasno jutro, pa se spet prebudiva v oblačnega. In prav nič ne kaže, da bo čez dan kaj drugače. Pospraviva za sabo in se odpeljeva na znamenito cesto imenovano Atlantic road. Poslikava in pobereva en geocache, potem pa se odpraviva naprej v smeri proti Eide-u in Trondheimu.

Med potjo se ustaviva na malici ob čudoviti plaži, saj se pokaže sonce. Skozi gozd se sprehodiva do plaže. Po nekaj dneh oblačnega vremena je sonce pravi balzam za oči.

Malo se še posončiva, potem pa kreneva dalje. Kmalu se znajdeva na mostu (za mostnino dava 95NOK), a takoj za mostom ne zavijeva skrajno desno, temveč peljeva naravnost. Čez nekaj sto metrov pripeljeva v tunel, a po prihodu iz tunela, s pomočjo zemljevida ugotovim, da bi takoj za mostom morala zaviti desno za Trondheim. K sreči sva obdržala račun, tako da sva se lahko vrnila in na mostu zatežila, naj nama vrnejo mostnino. Brez problema sva jim razložila in vrnili so nama denar.

Ko prispeva v Straumsnes, se ukrcava na trajekt za Halso. Med čakanjem na trajekt jaz skočim ven iz avta, medtem pa Matej plača trajekt (za 1 osebo – 74NOK, tako da mene prešvercava brezplačno:)…)

V Halsi dotankava za 100NOK (12,76NOK/l). Čez slabih 10km začne deževati. Pere naju vse do Surnadala, kjer se zopet zjasni. (Cesto E36 popravljajo, zato narediva obvoz po cesti 65). Nadaljujeva do Orkangerja oz. v smeri Valset-a.

Po prevoženih 243km se odločiva, da bova z vožnjo nadaljevala naslednji dan. V bližini manjšega naselja (N: 63,42551°,E: 9,95647°) najdeva luštn plac za spat.

Pred šotorom si pripraviva celo malo žar fešto, a naju kmalu obidejo nevihtni oblaki. K sreči naju obidejo, tako da se nebo ponovno začne jasniti. Muh je pa toliko, da bo Matej počasi znorel. Pravi, da točno ve kako se počutijo krave in da jim prav nič ne zavida:)…

Andreja