Norveška 2009 – #17.-19.dan – Dež spet sesuje načrte, premik v Mo i Rano in treking na ledeniški rokav Austerdalsisen

17. in 18.DAN (14. in 15. julij 2009): Mosjoen in Mo i Rana

Vstaneva ob 8ih. Na nebu je precej modrine, a kaj ko jo že v pičlih 20ih minutah prekrijejo sivi oblaki. Ne preostane nama drugega, kot da nadaljujeva po najini začrtani poti, v smeri proti Namsosu. V Valsetu se vkrcava na 20min dolg trajekt, za katerega plačava 102NOK. Nadaljujeva po pokrajini obdani z gorami, tu in tam se peljeva mimo večjega ali manjšega jezera, ves čas pa naju spremlja dež. Če bi v Namsosu ujela pas lepega vremena, bi zagotovo ostala dlje, tako pa naju tu nič ne zadržuje. Odločiva se, da se že danes pomakneva proti Mosjoenu. Še prej skočiva v trgovino in nakupiva krug in mleko. Opaziva tudi ene mega super druper rezalnike kruha, take ki ti celo štruco naenkrat pohrusta in nareže na enakomerne rezine. Kot dva otroka takoj zreževa dve štruci, čeprav sva najprej imela namen kupiti le eno:).
Ko zavijeva nazaj na E6, naju končno preseneti sonce. A ne za dolgo. Po 15ih minutah naju spet pere. Vmes se ustaviva pri cerkvi Gløshaugen kirke (N: 64,53484°, E: 12,40097°), ki se nahaja na vrhu hriba in ponuja lep panoramski pogled nad celotno dolino pod njo (v lepem vremenu seveda). V neposrednji bližini poiščeva še en geocache, potem pa odideva dalje. V vsem tem dežju dobiva asociacijo na umivanje, saj se že tri dni nisva:))). Kar dolgo nama vzame, da najdeva luštno plažico. Parkirava na N: 65,25125°, E: 13,31743°) in se po stezici sprehodiva do jezera. Na sosednji strani jezera že pošteno lije, na najinem koncu pa je zaenkrat še vse suho. Umijeva si lase in zaplavava. Voda je nenormalno topla, če bi sijalo še sonce, bi bilo več kot idealno. Oblaki se nama približajo zelo hitro, zato poskačeva v čiste cunje in sklizneva naprej. Do Mosjoena imava še 85km, a ker že čez kakih 20km najdeva primeren prostor za taborjenje, se odločiva da se utaboriva kar na N: 65,35315°, E:13,37095°. V bližini si prilastiva rekvizite pri nekem vikendu in si kar na verandici pripraviva večerjo. Mene malo matrajo “tiste” težave, zato se kmalu prestavim v šotor, Matej pa se zamoti zunaj na gurtni. Ne vztraja preveč dolgo, saj so po tleh potreseni storži in ob padcu z gurtne pošteno zabolijo podplati. Zvečer naju stušira še ena ploha, po 9. uri pa se nebo zjasni…

… Naslednje jutro se oblaki že spet naslajajo nad pokrajino.

Depresivno jutro skrajšava tako, da ga kar prespiva. Šele ob 10ih začneva s pospravljanjem šotora in opreme. Potem končno odideva na pot. Najin naslednji postanek bo pri brzicah Laksfossen, kjer bova poskušala ujeti (v objektiv) kakega lososa. Omenjene brzice slovijo namreč po tem, da iz njih neprestano skačejo lososi, ki jih tok reke prinese čeznje. Obiskala sva jih že lani, a ker je točka tik ob glavni cesti, sva sklenila, da se za kratek čas ustaviva tudi tokrat. V Troforsu vmes tankava še najcenejši bencin v zadnjih štirih dneh. Za 30,11l plačava le 340NOK, kar je 11,29NOK po litru.
Pri brzicah potem narediva nekaj deset slik, večino momentov sicer zgrešiva, tako da jih še največ ujameva s prostim očesom.

Od tam nadaljujeva proti Mosjoenu. Pred Mosjoenom se ustaviva le enkrat…

Nasleden obvezen postanek narediva v kavarni, ki jo tudi že poznava od lani in v kateri so nama postregli res vrhunsko belo kavo. Parkirava na brezplačnem parkirišču v samem centru (N: 65,83499°, E: 13,19213°). Kava je spet odlična. Če bi jih lahko vzela še nekaj za sabo, bi zadnje sedeže z veseljem rezervirala za kak liter le-te:). Žal bo v nadaljevanju potovanja treba živet od spomina nanjo:)..
Preden zapustiva center, skočiva še v trgovino. Danes si bova privoščila nekaj mesa in ga spekla na žaru. Med prebiranjem vakuumsko zapakiranega mesa ugotoviva, da je na parih paketih računalniška napaka. Za pol kile svinjine plačava le 6 kron. Ostali podobno težki paketi v istem hladilniku in iste znamke/teže stanejo vsaj še eno nulo zraven. Naglas komentirava kiks štacunarjev in se vsa nasmejana odmajava proti blagajni. Za obilno večerjo tokrat nisva zapravila vse skupaj nič. Spotoma obiščeva še info točko, da povprašava za kakšno plažo v neposredni bližini mesta. Ena se nahaja na N: 65,90538°, E: 13,30365°. Skočiva preverit in ugotoviva, da sva zadela v polno. Plažica ob jezeru je kot nalašč, da uprizoriva en pošten žar in zacediva sline vsem, ki se tako kot midva, sproščajo od jezeru. Čez 15minut že lepo zadiši. Tačas, ko Matej obrača meso, jaz poskrbim za zelenjavo in ostale dodatke. Zadnje minutke, ko čakava, da bo meso pečeno, hitro nategneva še gurtno – za “pokosilno” razgibavanje:) V vsakem grižljaju uživava, kot da prvič v življenju jeva meso in dobr se nama zdi, ker vsi obračajo glave, da bi locirali, kjer tako lepo diši:D. Po kosilu počijeva za trenutek, potem pa poskačeva v vodo. Zaplavava do sredine, kjer imajo mulci naštiman pomol za skakanje v vodo. Matej ne more, da nebi zbudil otroka v sebi in izvede par skokov iz njega, jaz pa tačas špilam prenažrtega mrtvaka:). Ko se nama med prsti na rokah in nogah že skoraj naredi plavalna kožica, se spokava na suho. Na brisačah vztrajava še vsaj pol ure, potem pa skleneva, da odrineva naprej. Dokler sva še pri volji morava namreč najti plac, kjer bova nocoj spala…
Fletn plac najdeva na N: 65,98769°, E: 13,44182°. Utaboriva se in z igranjem enke pripeljeva dan do konca.

Andreja
__________________________________________________________________________
19. DAN (16. julij): Treking na Austerdalsisen, ledeniški rokav ledenika Svartisen in Marmorslotten

Danes se obeta lep dan. Ob 9ih sva že na poti v Mo i Rano. V tourist officu naju prijazna punca usmeri na koordinate parkirišča za ledeniški rokav Austerdalsisen (N: 66,49163°, E: 14,19605°). Čeprav bi lahko del poti opravila z ladico, se odločiva, da bova šla kar peš in se izognila skupini Poljskih turistov, ki so okupirali ladico. Prečiva norveško đunglo, srečava lep slap in po nekaj kilometrih sva tam, kjer ladjica obrne.

Pot od tam se začne vzpenjati preko rdeče-rjave obarvane skale. Le-ta nakazuje do kam vse je včasih segal ledenik. A do njega sva imela še kar nekaj hoje, saj se je skozi leta umaknil globoko v notranjost… Naposled ga vendarle doseževa. Najprej le s pogledom, potem sva mu z vsakim korakom bližje. To pa je ledenik. Ravno tak kot mora bit. Modro ledeno leden led, v katerem se lomi svetloba sončnih žarkov. Čudovit je! Vzameva si čas, da ga poslikava in prestikava njegovo okolico…

Za nazaj se odločiva, da se bova pretihotapila na ladjico, saj si še pred odhodom od tu želiva it ogledat Marmorslotten. Uspe se nama prebit na ladjico, saj mojster ne čekira kart. Na ta način si prihraniva hojo čez zaraščen del poti in sva ob povratku še dovolj zgodna, da si greva lahko ogledat še Marmorslotten. Parkirava na N: 66,48375°, E: 13,87148°) in se sprehodiva do še ene naravne stvaritve. Voda, ki priteče iz ledenika (Svartisna), je v tolmunih izdolbla čudovite ovinke v bel in črn marmor… izjemna igra narave!

Po povratku naju čaka še 100km vožnje do trajekta, na katerem bova prečkala polarni krog (arctic circle). Ker je vožnja s trajektom na tej liniji dolga kar 18km oz. 1h, zanj plačava kar 190NOK. Točno opolnoči prečkava polarni krog. Od tu višje na severu v tem letnem času namreč ni noči (pozimi ni dneva). Ko smo čez si v bližini pristanišča poiščeva prostor za šotor. Tokrat nisva niti najmanj fina, saj sva po današnjem dnevu na ledeniku zbita kot klada. Zaspiva, da se kar najbolje naspiva, saj naju zjutraj pobere trajekt in naju odpelje na otok Rodoya, kjer bova peš hodila v nove kilometre…

Andreja