Norveška 2009 – #5.dan – Treking na gorski plato Hivjudalen, obisk slapov Hivjufossen

5.DAN (2.julij 2009): Hivjudalen in Hivjufossen

Dan začneva z isto morasto mislijo, kot sva se prejšnji večer odpravila spat – z mislijo, da morda nekaj ni vredu z desno gumo. Matejeve domneve se kmalu izkažejo za točne, saj nama na avtoservisu v Al-u potrdijo, da je na desni gumi nameščen napačen končnik, zaradi česar se nama guma obrablja le po zunanjem robu. To bi lahko pomenilo, da je najina guma tempirana bomba, ki pri visoki hitrosti lahko eksplodira, kar pa si pri najinih 8000 kilometrih, kolikor jih planirava prevoziti do doma, nikakor nimava “jajc” tvegati. Za piko na i slabi novici, nama pove še, da primeren končnik lahko naroči/dobi šele v roku enega tedna, kar pa za naju nikakor ni sprejemljivo dejstvo, saj bi nama s tem propadlo za cel teden zrežiranih planov. Nenavdušeno mu pomoliva 200NOK za diagnozo in “na skrbeh” (=na pokvarjeni gumi) odpeljeva drugemu avtoservisu naproti, v upanju, da drugje, predvsem pa čimhitreje naletiva na nekoga, ki bo primeren končnik imel na zalogi in ga bil pripravljen zamenjati brez vnaprejšnje rezervacije termina. Polotuje se naju občutek, da tu to ne bo tako zlahka, saj nihče ne sprejema nikogar preko vrste. A, če upanje umre zadnje, naj ga najprej nekdo ubije.

Med vožnjo Matej telefonira domov, da sporoči pripetljaj z gumo. Njegovi takoj stopijo v akcijo in vzpostavijo stik z avtoservisom “Honda Žibert”, kjer so tole neprijetnost tudi zakuhali. Kmalu naju g. Žibert osebno pokliče, da nama predlaga še eno neumnost in sicer, naj na vsake toliko peljeva premontirat pnevmatike, torej pod domače povedano, nama svetuje naj prednji gumi prestaviva nazaj in zadnje naprej, kar seveda za najino zdravo pamet NI nobena razumna rešitev, saj bi to za naju pomenilo tekom potovanja še vsaj 2 ali 3 dodatne servise za premontažo gum in poleg stroškov premontaže tudi zapravljene dodatne dneve in brezvezno prevožene ovinke do vulkanizerjev. Jasno vse te štorije na najine stroške!!! Normalno nama poleg končnika odnese še ventilček in v besu skleneva, da se v naslednjih dneh zapeljeva na Hondin uradni avtoservis, pa naj novi končnik stane kar hoče, RAČUN BO COLAL ŽIBERT SAM!!

Da umiriva strasti, se zapeljeva do slapov Hivjufossen. Parkirava na parkirišču s koordinatami N: 60,61590°, E: 8,08523° in z ruzakom na hrbtu povzpneva na slabo uro hoda odmaknjen gorski plato.

K sreči nama vsaj vreme ne nagaja in v vseh lepotah, ki naju obdajajo z lahkoto odmisliva sitnosti z gumo. Po slabi uri doseževa razgledno točko, s katere je možno v celoti videti dvostopenjski, kar 250m visoki slap Hivjufossen. Ustaviva se le toliko, da malo poslikava, potem pa odhitiva dalje. Do najvišje točke slapu naju loči le še kakih 15minut hoje. Na vrhu sva 1-2-3, a pri slapu ne postopava preveč dolgo, saj voda tako buči, da sva v nekaj minutah mokra kot cucka.

Ker imava dovolj časa, se odpraviva še malo globje v planoto.

Ves čas slediva ozki stezici, ki jo z obeh strani obrašča nizko grmičje z zelo grobimi vejicami. Že po nekaj deset metrih sva dodobra porezana po nogah, kot bi naju nekdo po stopalih nekdo namahal s šibo.

Pri prvih hiškah opaziva, da so “doma”, zato izkoristiva priložnost in povprašava za smer. Teta naju usmeri navzgor ob reki in po kakih 20ih minutah bolj ali manj ravnega terena, se le-ta počasi začne vzpenjati. Ko premagava breg sva kakih 150 metrov višje in odpre se nama povsem nov svet. V bližini naju pozdravi kristalno čist in kot satan leden potoček. Češ’ za boljšo cirkulacijo krvi, vanj stopim z boso nogo, a je voda tako nehumano ledena, da bolijo noge. Odtacam do prve kamnite plošče in si na soncu osušim noge. Tačas Matej vandra okoli in se od daleč začne dreti, da je tam še ogromno snega. Premami me in stečem proti njemu. V dlaneh oblikujem par kep in jim odvržem proti Mateju, nakar me Matej izzove, da bi lahko z bosimi nogami tekla čez flanko. Zakaj pa ne, si rečem, in začnem sezuvati čevlje. Matej proba prvi, sledim mu še sama. Med tekom upijeva, stokava in javkava, kot da nama gori pod nogami, saj že tam pred nekje 10imi metri nog od hladu praktično ne čutiva več. A ko pritečeva nazaj na “suho”, udari kontra efekt in naju začne ne zebsti, ampak greti v noge. Stvar postane celo zabavna, zato zlepa ne odnehava. Seveda je v prvem planu preteči sneg “le še enkrat, le še enkrat” (zato, da bi se še slikala), a kaj ko morava terapijo norcev ponoviti še vsaj 5x, saj naju fotoaparat na skali nikoli ne ujame v objektiv v celoti (ps: na koncu je še tista ena slika stresena in za nikamer:):):)…). Naposled nama končno uspe in počasi se vrneva do ruzakov. Ko po šoku prideva k sebi, se počasi vrneva od koder sva prišla. Nja, pot si nekoliko “skrajšava” čez grmičevje, a na času verjetno ne profitirava prav veliko, saj morava večkrat obiti od snega razmočeno travo med posameznimi grmiči. Za pot do avta porabiva več kot uro in pol…

PS: Prilagam še GPS sled današnjega trekinga, ki je prikazana v Google Maps zemljevidu, spodaj je še višinski graf poti in .gpx datoteka za prenos:
GPS sled trekinga na gorski plato Hivjudalen

.gpx datoteka – Hivjufossen.gpx

…S frišnimi zoknami na nogah se vrneva v Hol. Na plažici ob jezeru opaziva, da je prosta klop z mizo, zato skleneva, da si tu pripraviva večerjo. Iz avta znosiva vse rekvizite. Ko segrevam vodo, Matej že napne slackline (gurtno) med dve drevesi. Ko čakava, da voda zavre, se za ogrevanje malo sprehodiva po njej.

Nekaj metrov stran, dve punci istočasno začenjata z popoldanskim kosilom. Najprej se lotita zelenjavnega spektra od a do ž, zato z Matejem ugotavljava, da sta najbrž vegetarijanki, a v nadaljevanju privlečeta iz njunega vojaškega kombija, “ni da ni” mesnih stvari. Krmenatlci, zavite klobasice, nabodalca, čevapi z vsaj petimi “majoneza-kečap” kombinacijami omak. Najbolj jima zavidam sir za žar (npr. naš olimski sir), ker ga obožujem. Spogledava se in si misliva “mejduš, midva pa že tretji dan zapored na bazilika špagetih”, brezmesnih jasno… In ko zaprepadena ovijava točno te ožete špagete vsak na svojo vilico, punci končata obed z munchmellowom! Ko to opazim, vprašam Mateja začudeno in nekontrolirano malo bolj naglas: “A zdj bosta pa še munchmellow?!”. Takrat tudi meni zapaše nekaj sladkega, zato nahecam Mateja naj skoči v trgovino po sladoled ali pa eno čokolado, bilo mi je vseeno. Ko se Matej odpelje, k najini mizi stopi ena od punc in me vpraša: “Bi munchmellow?!” Zafarbam kot orangutanova rit, saj mi je takoj jasno, da sta me slišali. Vzamem košček iz vljudnosti in se zahvalim. Potem me vpraša še, če lahko sproba gurtno, ker ji od daleč zgleda zelo enostavno in zabavno. Seveda ji dovolim in povabim k mizi še njeno prijateljico. Predstavim se jima in povesta mi, da sta Nemki, Inga in Sabine in da sta tu na Norveškem že nekaj mesecev, saj sta tu študirali fotografijo. Zavoham temo zase. Izprašam ju do “fundamenta”, saj me zares zanima, kako poteka njuj študij. V nadaljevanju izvem, da gre ubistvu za neke vrste izmenjavo študentov in da sta že rešeni vseh obveznosti, da sta si rezervirali zadnji mesec, da s kombijem naredita en krog po Norveški in da se potem vratača v Nemčijo. Ko ju ravno sprašujem, kje vse sta že bili, se pripelje nazaj Matej – brez sladoleda, seveda, a mi je tačas že ratalo vseeno, saj sta me povsem zamotili Inga in Sabine. Predstavim ju še Mateju in kmalu si ob jezeru priredimo pravo malo feštico. Iz zadnjih sedežev privlečeva na dan domače limonce, ki sva jih pretihotapila s sabo, Inga pa postavi na mizo še nek nemški jajčni liker. Kombinacija za vola ubit, zaradi česar pokamo hece in se zraven nasmejimo do musklfibra. Gurtna kmalu postane prenevarna. Za mizo eden drugega probamo naučit smešnih besed iz domačega jezika. Seveda se njima vsaka najina beseda zdi smešna, na koncu vztrajam, naj Inga in Sabine za nama ponovita stavek “Pešec prečka cestišče.” Smeha za izvoz, saj imata punci jasno en kup težav z izgovorjavo šumnikov. V tem duhu minejo 3 urice in medtem se je že tudi znočilo. Z Matejem se odločiva, da morava oditi naprej, saj imava jutri že zgodaj vlak za Finse. Preden se razidemo, si izmenjamo še telefonske številke in se dogovorimo, da se čez nekaj dni dobimo v Bergnu, kjer se nama bosta punci pridružili pri plezanju. Potem zares oddideva na kraj ob jezeru, kjer sva spala že prejšnjo noč.

Šotor sestaviva kot bi bežala pred kom. No saj sva! Pred komarji! Krvosesi so nama tu že lani delali preglavice in tokrat so naju prisilili, da sva se takoj poskrila v šotor. Ko sva že ležala v spalkah, sva še malo podoživljala lep dan, potem pa naju je končno zmanjkalo…

Andreja