Presneta Baba se mi je izmikala že celo zimo, no včeraj pa sva šla z Jakom končno v izvidnico, da sem si pobližje ogledala teren za prvi turni spust za naslednjo sezono. Tako kot denimo Golica, tudi Baba v grebenu Karavank ni prav nobena izjema. Na Koroško stran je njeno lice izredno strmo in krušljivo, ostenja pa naredijo to Babo robato možačo. Oči, ki pa poznajo Babo le z naše strani, pa jo vidijo kot sila vabljivo, saj so njene obline lepo zaobljene in posejane s travo. Prav nič čudno ni, da s svojimi čari privabi toliko privržencev turnega smučanja. Tudi jaz se vrnem, ko jo pobelijo prve snežinke! Continue reading →

Včeraj je bilo na Dovški Bab(‘nc)i tako vroče, da sva z Jakom po sestopu zares rabila eno hitro dozo osvežitve. Čeprav je bilo na praznični dan le malo možnosti, da bi bil Slap Peričnik slabo obiskan, sva začuda naletela na le par, hladu željnih obiskovalcev, ki so iskali popoldansko senčko pri zgornjem slapu. Continue reading →

Trenutno od elana kar pokam po šivih. V torek in sredo sem morasto vreme izrabila za 10km hitro hojo okrog Brda, v četrtek pa se mi je že kar samoumnevno zdelo, da bom zmogla na Možjanco. S kolesom. In je šlo… s samo enim postankom od Kranja do Bobovka, pa proti Preddvoru in od tam na Možjanco. Da so tekle hude kaplje potu lahko potrdita Klemen in Nejc, ki sta mimo mene obvila ravno pri zadnjem vzponu do vrha. Si pa štejem v čast, da mi je šlo tako dobro, kljub napol praznimi gumami (te mi je šele za spust v dolino napumpal Klemen – Klemc hvala!;)) in za ped previsokim zicem (ps: še vedno iščem primeren imbus, da zadevo znižam na pritlikavo višino:)). Po krajšem klepetu na Skalci sem sklenila, da bo treba kmalu ponovit! Potem pa na Krvavec (nekoč:D)…

Vsako leto, ko Veliko Planino obišče Zima Bela, se rodi nova zimska pravljica…

Sončna napoved za gorski svet tokrat ni vzdržala. Vreme nama je megleno polento zakuhalo že takoj ob prihodu na izhodišče, a sva milo rečeno “pridno pihala v zrak” (prekipevala od jeze), da sva jo do poldneva že spodila z Velike planine. Bi dan lahko bil sončen, če naju nakoncu nebi napasli še oblaki.

V soboto sem se na lastne oči prepričala, da it v pekel sploh ni tako slabo:P… Že možno, da gredo tja tisti ljudje, ki so celo življenje delali le slabo in zlo, da bi se tam scvrli, ampak vam povem, da mi je bilo v Borovniškem Peklu prav prijetno hladno:D. Razlog, da sem šla tokrat v Pekel prostovoljno:). Continue reading →

Za prvomajski paket prostih dni so bili sprva na tapeti hribi. Najverjetneje bi me za nekaj dni od mestnega vrveža rešila Krnska jezera, no tik pred zdajci pa mi je na uho pricurljala novica, da se športno društvo Bosa noga odpravlja na svoj špancir od Črnega Kala do Sečovelj, kar je zvenelo dovolj dobro, da sem z veseljem sesula prvotne načrte… Continue reading →

Minulo soboto sva z Matejem nabirala/zgubljala višince po mulatjerah nad Sorico. Da so strojnice in minometi ropotali tudi na območju Soriške planine, pričajo nekatere še “ohranjene” utrdbe (karavle, zaklonišča,…) ter opazovalne kupole, ki izpod snega (ter zemlje/trave) kukajo proti soncu.
Continue reading →

Na Bledu je med tednom prav luštno. Nikjer nobene pretirane gužve (razen tistih parih navdušenih Japončkov, ki se slikajo na vsakem vogalu), če pa imaš s seboj še kakšen kos posušenega kruha, potem je cel “Bled” praktično tvoj. Continue reading →

Pa naj še kdo reče, da je Ljubljana vedno siva… danes je bila njena okolica daleč naokoli najbolj obsijana! In ne preveč obiskana – super!

Velika planina dobi moj obisk vsaj enkrat pozimi in enkrat spomladi, ko pašnike prekrijejo žafrani. Če bi bilo še vreme tega četrtka malo manj aprilsko, bi bila pa narava tam gor v tem času že čist preveč popolna.

Že v petek sva se izstrelila v bovški konec. Rezervirala sva si prijetno hiško v vasici Čezsoča. Tako, ne preveliko, ravno pravšnjo, da sva jo lahko ogrevala na star kiperbuš. Drvarnico, ki je bila ob prihodu do stropa založena s poleni, sva do nedelje spraznila do podna 😀 . Še dobr, da je bil dopust kratek, ker Bovčani ne vejo kako je, če se Gorenjc pride gret na tuje stroške 😀 … No nekaj toplih žarkov sva domačinom ukradla še v soboto na Kaninu in v nedeljo na Mangartskem sedlu, kamor sva se šla tokrat sankat.

Temu se pa prau’ bit kisu k limona! Če mene kdo vpraša, bi se po seriji tolkih morastih dni, že čist prilegu en tak, s sončkam obsijan 🙁 . Continue reading →

Kadar imava lenobe polne rit, je ponavadi še najmanj naporna Možjanca. Lepo še mal pogolfava in se kar z avtom prpeleva v vas, od tam pa ni (pre)deleč do najbližjega travnika. Če je vsaj mal volje, pride v poštev tut Skalca, ki terja dodatnih 5minutk napora 😛 . Continue reading →

Ponoči sva špancirala okrog Blejskega jezera in se na pol poti nazaj ustavila še na pomolu pri vili blizu regatnega centra. Čeprav je vila zaprtega tipa, nama tista ograja nikoli ni previsoka, da je nebi zmogla preplezati in na pomolu pred njo malo poklepetati. Sedela sva in opazovala dogajanje v zraku. Bili so netopirji. Preletavali so nebo nad nama in vsake toliko planili po plen (mušice), ki so bdele nad vodo. Vnela se je debata o tem kako netopirji lovijo plen z ultrazvokom, zato ni bilo druge kot da sva zadevo stestirala. Stegnila sem se po nekaj kamenjev, da bi se prepričala, če netopir nanje dejansko reagira. Reagira! 😉 Že v drugem metu ga je kamnita vaba zvabila v bliskovit let proti gladini vode , kamenje je ob svoji teži seveda potonilo, no njemu pa sicer tudi ni bilo nič, le krilca mu je malo zmočilo. Da bi teza dobila epilog, sva vajo ponovila še enkrat. In še enkrat. Vse dokler netopirjem nisva bila več zanimiva 😀 .

Danes smo bitko z vetrom bili na Blegošu. Veje dreves so gor’ že skoraj povsem oguljene, listja pa po poti na račun tega pač toliko več;). Še preden smo prišli do vrha, je vetru uspelo pobrit pobočje hriba do jasnine, a so oblaki spet preplavili nebo še preden smo uspeli sestopiti do koče… Slana presta in topel planinski čaj pri koči sta bila tudi tokrat zmagovita kombinacija, da je šlo lažje do “podna”;). Continue reading →

V dolini Soče sva spet našla dovolj razlogov, da sva tam zabila celo nedeljo. Preko Vršiča sva se spustila v dolino Soče, si tam najprej ogledala izvir Soče in njena velika korita, potem oddrvela k slapu Boki in slapu Kozjaku ter se za konec povzpela še skozi vasico Log pod Mangartom na Mangartsko sedlo. Dan je bil spet trikrat prekratek! Continue reading →

Če se kdaj na obzorju pojav dolgčas, v cajtu pa nastane lih tolk velka lukna, da je dost velka za en hitr skok ven na zrak, pol greva kar na Jezerca. Ni jih ful, je pa en in ta dovolj lep, da nama ga ni težko it pogledat na vsake tolk pa tolk;) . Continue reading →

Na lov za zajce sva šla včeraj na Zajčeva kopišča. Zajca na muho nisva dobila nobenega, za odstrel so se ponujale kar muhe same. Teh se je zares kar trlo. Sicer pa ne vem, če ni ravno tako mila zima, kot je bila ta letošnja, kriva da je povsod preživelo toliko mrčesa. V glavnem, že sam breg v katerega sva grizla, ni bil od muh, muhe še vse okoli najinih glav, so bile pa definitivno “too much” – ma, bi si človk želu met s sabo kakšno dvojno dozo Bygon-a, če že ne kar samega kameleona, da bi mal jezik sukov. Vesela bi bla midva, pa še kameleon sit;) . Continue reading →