Včasih človeka ruka od mraza in si želi, da bi bil dost polena, da bi se lahko vrgu v peč, samo da bi se lahko ogrel. Je pa tu včasih tud’ tista druga skrajnost, ko ti je tako vroče, da bi se najraje pridružu prašičkom v hladilnici, samo da bi se lahko nekak ohladu... Ja, pravzaprav nam je redko vse tako “ganc” po meri kot je bilo danes nama:D… Continue reading →

Čeprav je vremenska prognoza za soboto in nedeljo obljubljala prej oblakov polno nebo, kot nebo brez njih, sva že v začetku tedna sklenila, da se za vikend podava na enega od vrhov Škofjeloškega hribovja. V igri so bili predvsem Porezen, Ratitovec in Blegoš, a je največ simpatij na koncu požel najvišji med njimi, Blegoš. Na vrhu je zavesa oblakov zastrnila poglede na vse strani, tako da sva imela od izleta več ali manj le telovadbo, po razgled na okolico pa se bova (žal) morala vrniti kdaj drugič. Continue reading →

Včeraj sva šla mal za nosam… zabasalo se je v Bohinju. Deževalo ni, čeprav manjkalo tudi ni prav veliko. Kljub sivemu nebu, pa je bilo po travnikih bolj barvito. Continue reading →

Že 14.4. sva obiskala Golico, z namenom, da bi jo v tretjem poskusu končno ujela pobeljeno z narcisami. Žal se nama je Travnata gospa tudi takrat predstavila takšna, kakršna je pretežni del leta – zelena. No, danes (27.4.) sva šla k njej pofirbcat še enkrat in sva nekaj primerkov, ki prehitevajo naravo, kljub vsemu ujela, a sva bila tudi danes preveč neučakana. Očitno si bo narava vzela še kak teden ali dva, preden nam bo postregla s poljanami tega belega cvetja. No, da nisva odšla v dolino čisto praznih rok, sva si nekaj cvetočih narcis vzela tudi za spomin… a le na fotografijah, tako kot se to spodobi! (ps: slikala sva jih na nekem travniku nad Javorniškim Rovtom) Continue reading →

Popoldne smo bili v Volčjemu Potoku, kjer sva z Matejem uspela ujet v objektiv kar nekaj, času primerno cvetočih, tulp in magnolij. Continue reading →

Veliko planino radi obiskujejo smučarji, za naju pa je bila tokrat zanimiva kot izletniški cilj. Najbolj navdušena sva bila nad vijoličasto obarvanimi pašniki žafrana, ki so letos še posebno preplavili to kraško planoto. Edinstvene so tudi pastirske koče, grajene v celoti iz lesa in krite s skodlami, ki tvorijo značilno kulturno krajino. Continue reading →

Zadnje čase sva se držala Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp kot p’janc plota, zato lahko trdiva, da je bil najin včerajšnji izlet na Polhograjsko hribovje pravi pohodniški lapsus. Podplate sva žgala na prav pomladansko ogreti Grmadi. Osvežilni “rukerji” so bili le občasni sunki vetra, ki so sprehajali oblake levo-desno. Continue reading →

Po daljši zaležanosti in odsotnosti iz “hribo-gorskega” terena, sva se ta vikend končno uspela iztrgat iz krempljev tete “leno rite” in ponovno zbrat’ nekaj volje (in časa) za en zimski hribovski podvig. Tokrat prvič, in sebi obljubljeno ne zadnjič, sva si na hrbtno kost naložila, Matej desko in jaz svoj par dilc in se podala svojemu prvemu turnemu spustu naproti. Continue reading →

V soboto 3.2.2007 sva odpotovala v kralj Matjaževo pravljično Podpeco in se, čeprav izven uradnega tekmovanja, tudi sama preizkusila v gradnji svoje snežne skulpture. Letošnjega, že 15. tradicionalnega tekmovanja ekip v gradnji snežnih gradov za kralja Matjaža, se je udeležilo približno 80 ekip (v vsaki ekipi je smelo sodelovati od 5 do 8 članov), ki so pri ustvarjanju svojih stvaritev uporabljale le sneg, vodo, led, šibje in lastno orodje. Z rezanjem ledenih plošč, sestavljanjem snežnih kock, polivanjem z vodo in oblikovanjem mehkega snega je domišljija “rodila” številne, občudovanja vredne, snežne umetnine. Continue reading →

Mnogokrat se ozirava proti njima, a se le redko tudi povzpneva nanju. Danes je bila želja po ponovnem snidenju le dovolj podkrepljena z voljo, da sva se vendarle odpravila v ta del Kamniško – Savinjskih Alp. Continue reading →

Modrina neba in razbeljeno sonce nad nama sta naju kar sama zvabila v gore. Na horuk sva skovala smer odhoda, zbasala v prtljažnik vso potrebno hribovsko navlako in od brzine prilepljena na sedeža štirikolesne puščice poletela proti Ljubelju. Preko Povne peči in čez greben Ljubeljščica sva se želela povzpeti na Zelenico, a sva pri tabli “Konec varne poti” spustila dušo in obrnila:P. Cilja resda nisva dosegla, a sva kljub temu uživala, ko sva premagovala višinske in dolžinske metre;). Continue reading →

Na NASA-ini spetni strani sva zadnjič ujela novico o meteorski nevihti, ki se nekajkrat letno uprizarja na nebu. O pojavu sva se zato dodatno poučila in izvedela, da so leonidi pravzaprav ostanki kometa Tempel iz leta 1932. Delci naj bi se s hitrostjo okoli 60km/s zaletavali v Zemljino ozračje in hipoma zažareli v različnih barvah. Spektakularnost predstave oz. število utrinkov/minuto se od leta do leta razlikuje. Midva sva današnje utrinke, leže v spalkah, opazovala na travniku na Možjanci in jih naštela preko 10… Continue reading →

Še ena nedelja in še en pohodniško ožigosan konec tedna. Kot že trikrat v tem letu, sta tudi v tem poskusu padla v kompletu Kriška in Tolsti vrh; po dveh solo naskokih, tokrat končno še v dodelani postavi – skupaj z mojo pohodniško 1/2:P. Continue reading →

Vremenarjem je moglo ta vikend spet presnet’ močno zamakat v čevlje, vsaj sodeč po njihovi napovedi;). Midva sva k sreč’ ostala suha! Mahnila sva jo na Češko kočo na Spodnjih Ravneh, kjer se v soncu resda nisva tunkala, sva pa dan vseeno izkoristila bolje, kot bi ga doma na kavču:P (še dobr da sva sedela na ušesih in ne na riti):D Continue reading →

Lepenatka je 1425m visok hrib, ki je na severu poraščen z gozdom, južna pobočja pa preraščajo lepi travniki, ki so v zimskih mesecih magnet za lažje turne spuste. Četverica nas jo je doživela malo drugače… Continue reading →

Ob konici najinega vandranja po Solčavskem sva s čelnimi svetilkami na glavi “pozijala” približno 150m v globino Potočke zijalke, ki leži v južni steni Olševe. V jami jamskega medveda na žalost nisva srečala, sva pa si ogledala njegov “penzion hotel”, v katerem je včasih prebival 😛 Baje, da je v prostem času rad šival in netil ogenj, da mu v ledeni dobi/sobi ni bilo hladno, saj je nekdo pred nama v jami našel številne ostanke ognjišč, veliko kamenega orodja, koščene konice, dve šili in celo “prototip” današnje šivanke. Ostanki drugih živali, kot so miši, voluharice, polh, svizec, volk, srca, jelen, ris in drugi pa potrjujejo tudi dejstvo, da je bil ta jamski kosmatinec nadvse družabno bitje, ki v višino ni moral meriti več kot 10m (saj bi se sicer drgnil ob strop) in je lahko telovadil po 20-40m široki jami, kadar ga je preobilen obrok preveč napel 😀 .

V dolini Radovne sva našla še en očem dokaj dobro skrit biser Triglavskega narodnega parka. Malo jezerce, napolnjeno z modro-zeleno vodo, je poleti kot hladen tuš za, od sonca, razgreto telo, saj te ob skoku vanjo hočeš-nočeš “preruka” kot cucka:D. Tipično modro-zeleno barvo jezeru daje zlasti kreda, katero so tu včasih tudi kopali. Continue reading →

Med strmimi in prepadnimi stenami hribov Homa (834m) in Boršta (931m), kjer je Radovna vrezala 1600m dolgo sotesko Vintgar, sva si včeraj napasla oči ob njenih številnih brzicah in tolmunih ter se podala do slapa Šum, ki velja za enega redkih slovenskih rečnih slapov. Continue reading →

Ni naključje, da naju je v teh sončnih dneh zopet zvabilo na Golico. Tokrat sva “punco” zasačila ravno, ko slači svoje, sicer že ozelenele, “obline”. Po dolgi in s snegom bogati zimi njena pobočja sedaj, čeprav z vsakim dnem bolj pomanjkljivo, v belo oblačijo znamenite narcise – t.i. ključavnice. Continue reading →

Krnska jezera – ledeniška jezera ujeta v dolino, ki jo v objemu držijo vrhovi Krn, Šmohor, Bogatin, Mahavšček in Velika Baba. Continue reading →

Ležala sem na plaži in zrla v nebo, potem pa se je čisto nenapovedano v kotu “slike”, ki se je risala pred mano, nekaj premaknilo. Podzavestno sem obrnila glavo, da bi videla kaj je vspodbudilo mojo pozornost in na levi zagledala premikajoči se žerjav. Pomislila sem, da v bližini plaže najbrž nekaj gradijo, potem pa se mi je oko ustavilo na železni kletki, ki se je počasi dvigala v nebo. Seveda, bil je bungee… Continue reading →

Ker so mi bolj pri srcu nematerialna darila oz. jih z večjim užitkom podarjam, kot kakšna “zlajnana” materialna darila in glede na to, da je bila že dolgo moja tiha želja “preleviti se” v zorbonavta in z zorbom spustiti po hribu navzdol, sem letos Mateju za rojstni dan podarila “zorbobon za 2 osebi” za spust z zorbom, potem pa le še ponavljala vrstice “očenaša”, da me povabi za kopilota te ogromne “kugle”…
… “zmoljeno – uslišano”… in sva šla:)

Pula. Žgoče sonce. Razbeljen asfalt, v zraku smrad “skurjenih” gum in v teku napeta dirka za osvojitev naslova najboljšega divjaka. Favoriti tokrat nisMo bili v ospredju. Zmaga je na koncu pripadla Mateju, “stopničko” za nehvaležno 2.mesto (šteto od 3.mesta navzdol:) je tokrat, bolje kot plin, pohodila moja noga. Continue reading →