














Slemenova špica mi že med tednom ni šla iz glave, zato sva z Markom danes skočila nanjo skrit nov zaklad...
Za 1.novembra sva z Markom najdla čas za 2-dnevno hribovsko pohajkovanje. Iz Bohinja sva se povzpela na Komno, mimo koče pod Bogatinom nadaljevala naprej na Bogatinsko sedlo, na Bogatinu naredila vmesno točko, kjer sva mimogrede postavila še enega od svojih geocache-v, popoldne pa sestopila do bivaka pri Krnskih jezerih. Iz sobote na nedeljo sva imela bivak praktično popolnoma zase, saj se je poznalo, da je imela večina za prvonovemberske “praznike” druge obveznosti. Nedeljo sva žrtvovala za prekladanje okrog Krnskega jezera in se od tam odpravila proti Komni šele v popoldanskih urah. En geocache sva potem tik pred odhodom v dolino pustila še na Komni…
Danes sva bila kljub kislemu vremenu na Viševniku. Pa tokrat ne zato, da bi spet od blizu slikala Očaka, niti ne zato, da bi dihala svež gorski zrak (no, to tudi), gor sva šla predvsem z namenom,da v svet pošljeva svojega prvega “potujočega žužka”. Za vse tiste, ki še ne vejo za kaj gre, naj na kratko razložim, da mislim na igro iskanja zakladov, ki sem jo bolje opisala že v eni od svojih nedavnih objav. Potujoči žužek (t.i. travel bug) pa je pravzaprav neke vrste igračka z oznako/številko, ki ima svojo nalogo, s katero potuje po svetu in se na svoji poti seli iz zaklada v zaklad. Najina “očalca” imajo nalogo videti čim več evropskih vrhov višjih od 2000m, svojo pot pa torej začenja na Viševniku…
Vrtača je po wikipedijino kraška globel ali kotanja, pri kateri je globina manjša od premera, mednje pa prištevamo vse od majhnih vdolbin do preko sto metrov širokih globeli. No, vrtače pa so lahko tudi povsem drugačnih mer. Ena takšnih je Vrtača v Karavankah. Ta svojo mogočnost nakazuje z višino in ne globino, s svojimi 2181 metri pa velja za drugi najvišji vrh v Karavankah. Moje srečanje z Vrtačo je bilo tokrat povsem nenačrtovano, saj sva se z Markom znašla na njenih ostenjih zgolj zato, ker sva med hojo od Zelenice naprej pač preveč vneto klepetala in bila dovolj nepozorna, da sva spregledala odcep proti Suhemu ruševju, kamor sva bila namenjena. A ko sva prečila ostenje in se povzpela na prvo razgledno točko, je bilo vse poplačano. Razgledi, ki sva jih imela na dlani, so nama bili povsem novi in želja videti njen goli vrh dovolj velika, da sva brez obžalovanja nadaljevala. Vreme je bilo tokrat stabilno, zato pravzaprav sploh ni igralo nobene vloge na kateri strani gore sva bila, da sva le bila tam – v gorah! Juhu!
Na turo v Julijce smo se tokrat podali v dveh ločenih grupah in po dveh različnih poteh. Prva grupa (Kozjek, Polona, Remic in Matej), je svojo 3-dnevno turo začela že v petek popoldne, ko je iz Planine Blato krenila proti Planini v Lazu. Tam so prenočili (prekrokali) prvo noč v eni izmed tamkajšnjih koč, zjutraj pa nadaljevali čez Sedlo pod Debelim vrhom proti Kanjevcu in čez Hribarice sestopili do bivaka na Prehodavcih. V grupi “zamudnikov” sva v soboto zjutraj istočasno štartala še midva z Markom. Najin del poti je opisan v nadaljevanju…
Ta vikend smo se z Markom, Matejem, Davidom in Žano odpravili plezat v lunarični ambient Toranj Stogaja (Pag). Žulje in krvave blazinice smo nabirali v smercah: “Prvi koraki”, “Dehidrirana ovca” (5a), “Stigma” & “Halfmoon” (5b), “La Vida Loca” (5c),.. smeri “El condom passa” (6b) in “Starec in morje” (6a+), pa smo pustili nedotaknjena za drugič, ko bodo žulji preteklost in blazinice zopet obnovljene:).
Geocaching je igra odkrivanja/skrivanja zakladov, ki jo igrajo ljudje po celem svetu. Osnovna ideja/namen igre je iskanje skritih škatel (zakladov/geocachev) s pomočjo GPS naprav in obenem odkrivati zanimive točke/kraje po vsem svetu. Igro lahko igra praktično vsakdo, ki se registrira na tej strani, ne glede na svojo starost, da le v tem vidi način sproščanja in zabave. Po vsem svetu (nas) je že okrog 4-5 milijonov aktivnih iskalcev zakladov (geocacharjev), ki s(m)o do danes skupaj skrili že več kot 1.172.838 zakladov. Continue reading
Žarki junijskega sonca že dobro tipajo zemeljsko skorjo. A ne v gorah! Tam sonce “golta” šele vrhnje plasti, ponekod še krepko preko 50cm debele, snežne odeje. Topla oblačila, nepremočljivi čevlji, krplji, pohodne palice, sončna očala in krema z najvišjim zaščitnim faktorjem so torej, ob termovki vročega čaja in hribovski malici, nepogrešljivi atributi za “pomladanski” naskok na Krn. Zlasti hoja po “gnilem” snegu, je prava preizkušnja vzdržljivosti. Za hojo s krplji je teren mestoma prestrm, brez njih pa se vsak korak udira do kolen ali globje. Poplačilo za vztrajnost je skodelica toplega planinskega čaja na vrhu, ki sede kot “ata na mamo”…
Konico 19. tedna letošnjga leta smo trije snežni norci, Matej, Miro in jaz, preživeli na Planini v Lazu, od koder smo imeli v soboto in nedeljo idealno izhodišče za še dva čudovita turna vzpona.
Danes sem imela dopust in čeprav meteorologi včeraj pri Dnevniku niso napovedali ravno sončnega ponedeljka, sva se z Matejem zmenila, da greva vseeno na sneg. Skočila sva na Slemenovo špico.
Ponedeljek. Budilka ob pol 6ih ogrozi jutranje poležavanje. Ampak danes izjemoma ni treba na šiht, danes so v paci drugi plani. Na sonce, sneg, v breg – v Suho ruševje… ker je pondeljkovo jutro lahko tudi takšno!
Na Komni mi je danes delal družbo Jaka. Skupaj sva skočila do eskimske vasi in med drugim začasno utaborila v enega tamkajšnjih snežnih iglujev:). Bilo je res tono smeha (za Jaka, ko Andreja skozi vrata enega igluja ni mogla spravt svoje riti 🙂 )!
Na Mrežcah sem bila tokrat prvič, čeprav sem bila na “sosednji” Debeli peči že tonokrat. Pravzaprav mi jih je pokazal Miro. Tako kot potem še marsikatero traparijo:). No tista s “skakanjem čez snežne opasti” je bila moja, ostale pa so, kot vedno, zrasle na njegovem zelniku:).
V soboto so me nagnali po “kronce” (zvončke) na Letence in ko sem se peljala v smeri proti Golniku, sem dobila idejo, da prej skočim še na Tolsti vrh in Kriško, saj sta mi bila pobeljena vedno najbolj blizu. Avto sem pustila v vasi Gozd nad Zgornjim Vetrnim in potem naprej po poti “čez Kriško” nadaljevala proti Tolstemu vrhu. Na vrhu je bilo prijetno toplo, zato se mi ni mudilo v dolino. Ko sem sestopala po poti “skozi Ježo”, je “za las” šlo preko plazu, saj je težak južen sneg kar klical po dodatni teži, da bi se lažje popeljal v dolino… Na mojo srečo je preko njega nekdo že vtrl gaz, tako da sem z bolj varnim korakom lahko prišla preko…
To brt’ sem Mirota zvlekla na Komno. Poleg krpljanja ni manjkalo niti prsno dričanje:).
Za 8.marec sem namesto šopka rož dobila kepo snega:) Kavalir, ki me je pozorno zasul, je bil tokrat Jaka.
Danes je bila na Viševniku spet prilika od blizu gledat/poslušat kako grmijo plazovi in kako se opasti sesuvajo kot hišice iz kart. Eno opast smo imeli celo pod ritjo, pa sploh vedeli nismo! :O
Vreme je loterija. In tokrat smo sončno vreme zadeli na Hajneževem sedlu, čeprav so vsi po spisku napovedovali, da bo deževno.
Velika Planina + Veliko snega + 2 velika razigrana mulca + Veliko traparij = Veeeliiiiiko smeha … Enačba za popoln dan!
Zajamniki so ta mesec padli že četrtič. Čeprav imam sedaj v mezincu že skoraj vsak detajl tega alpskega bisera, pa je bilo danes tam spet zabavno. Z Mirotam sva iz Rudnega polja proti planini vseskozi mlela sneg pod nogami in si ga, kot nabudlanemu piščancu filo, žokala v čevlje 🙂 In kot, da z 1257m nadmorske višine nebi bila dovolj visoko, sva potem morala splezat še ~3m višje, na zasneženo streho ene tamkajšnjih hiš. Čaj in čokolada, poleg razgleda seveda, sta bila že višek postrežbe. Da se bo ta dan zarezal še bolje v spomin, pa bo pripomogla še zareza na mojih hlačah, ki je nastala ob dričanju po skodlah 😀 (“sj ni res, pa je”…). O ostalem pričajo slike…
Planica, torek 13.1.2009, 6:00h… z Juretom samevava na parkirišču pod Planiško velikanko. Pri -17°C sva edina, ki v takšnih sibirskih razmerah vsa zagreta otovarjava ruzaka z vsemi ledoplezalnimi rekviziti. Danes greva namreč v led, plezat, da užitke izpred nekaj dni, ko smo plezali v Mlačci, podoživim v naravnem zakulisju “Slapu nad votlino” 😉 .
Včeraj zvečer me Jaka po telefonu vpraša, če greva danes skupaj na Pokljuko. Seveda je imel v mislih Zajamnike, saj je bilo o njih zadnje čase res ogromno govora. Dogovor je sicer visel na nitki, saj napoved ni bila ravno obetajoča, a sem zjutraj preverila kamero na Kredarici in jasna slika je dala zeleno luč za odhod od doma. Ostala Gorenjska je bila ovita v meglo, a ko sva pripeljala na Pokljuko sva iz megle stopila kot čez vrata. V odprt svet. Bilo je še jutranje, sveže, a so sončni žarki kmalu začeli oddajati toploto. Sonce nama je namenilo vsaj 56,82 kilo lux-ov (klux) energije 😉 .
Že med tednom sva s Simonom skupaj zabijala čas na Možjanci in prišla na idejo, da se za vikend skupaj odpraviva na Kopotelo. Iz doline sva štartala, ko je bilo sonce še skrito za hribom in cesta proti Krvavcu zato še povsem v senci. Čeprav sva nameravala parkirati pri Koči na Kriški planini (Krvavec), so kolesa Simonovega “spidigonzalesa” (avta) na poledeneli cesti začela vrteti v prazno še preden sva pripeljala do Ambroža. Ni nama preostalo drugega, kot da ga porineva ob rob cestišča, mu s kamenjem podkajlava gume in se peš odpraviva izhodišču naproti. Do Kriške sva potrebovala dobre pol ure, saj je bil cesta do tja prava drsalnica. Od Kriške naprej pa sva potem končno imela zratrakirano pot, ki je seveda izginila za prvim bregom. Spust s prvega vrha v dolino pod planino Koren je bil kot ura večnosti na mučilni napravi. Sneg se je v soju žarkov z vsako minuto bolj tajal in pod težo teles se nama je vdiral do grla. Metri proti planini so se zato vlekli kot najboljše testo, ki pa si ga ne želim nikoli več jesti. Vidno utrujena sva bila že na planini Koren in že s pogledom sva si povedala, da Kompotela danes ne bo najina. S Korena bi v takem rabila vsaj še 2h, da bi dosegla njen vrh in danes sva bila za dosego tega absolutno preveč izčrpana. Pravzaprav sva se predobro zavedala, da naju čaka taista pot tudi v obratni smeri, zato nadaljevanje res ni imelo več nobenega smisla.
Pokljuka je s paleto zanimivimi kotički pogosto tarča mojih popoldanskih pobegov v naravo. Če si že ravno ne zadam osvojiti katerega od okoliških vrhov, pa skočim s prijatelji na planino Uskovnico, Konjščico ali Zajamnike. Danes sva prav slednje obiskala s Simonom. Skupaj sva se lotila vaške problematike – neurejene kanalizacije… v ta namen sva Zajamničanom zgradila javni wc s samostoječim kotljičkom:)
Eni v nedeljo peljejo grehe v spovednico, drugi jih utopijo kar za šankom v bližnji oštariji… važno, da je cesta proti Gorenjski takrat prazna in si lahko brez skrbi, da bi že navsezgodaj zjutraj znucal živce v koloni čez Peračico. Če še vsaj malo pohodiš pedalko, si globoko v Pokljuški džungli še preden cestne počasnele opravijo svoje nedeljske rituale:P. Od tam naprej so Julijci čisto blizu in poti do njih nešteto;) . Z Jakom naju je pot tokrat prvič zapeljala na čudovite Zajamnike, kjer sva spoznala tudi Lojza, lokalnega sirarja, ki v enem izmed pastirskih stanov ponuja “bohinjsko prvo pomoč”: sir, skuto, kislo mleko, šnops. Spotoma naju je povabil še na žaganje snega s strehe (z vrvjo) in nama kot nagrado za pomoč ponudil pošteno “plačilo” – nočitev v njegovi rezidenci:).
Stockholm sem tokrat obiskala pozimi. To mesto v Archipelagu decembra že dolgo ni bilo tako kopno in Baltik že leta ne tako tekoč. Ledeno skorjo so imela na gladini le nekatera jezera znotraj Archipelaga. Na tradicionalno skandinavsko zimo je tako spominjal le tipično (pre)kratek dan, ki ni trajal več kot 4 ure. Bolj kot kratka dolžina dneva, pa je mučilno, na mojo sicer sonca navajeno psiho, delovalo konstantno slabo vreme (imeli smo le en sončen dan) 🙁 .
Danes je bil pravi dan za bogove. V soncu, snegu, brezveterju sva z Matejem videla dovolj motivov za jahanje “kucljev” nad Soriško planino…
Continue reading
Nocoj sem se udeležila že tradicionalnega nočnega triatlona “Usran duh v uscanem človeku 2008”, ki je letos potekal na 10km dolgi trasi okrog Brda pri Kranju. Na tokratnem triatlonu sem zmagala nad lastnimi fobijami pred namišljenim zasledovalcem BavBav-om, ki sem ga – v trdi temi – porazila v vseh 3 disciplinah (šprintu po snežni čofti, sablanju z gosto meglo ter paralelnem cvikanju in kakanju v hlače).
Kot zmagovalka tega triatlona prejmem bon za brezplačno vodo na števc ter škatlico Persen-ov za pomiritev od strahu uscanega duha! 😀
Za prvim vonjem po snegu smo tokrat odšli k Italijanom, v Dolomite, kamor sta Klemen in David na oseh specialke odšla odpedalirat svoj gorski “giro d’ Italia”. Vse se je pravzaprav začelo že v četrtek,…
Kazalec tiktake je pravkar naredil že 22. obhod okrog svoje osi in nemalo me že ima, da bi današnji zares dolg dan, ki je v resnici minil zares hitro, čeprav se je tudi zgodilo zares zares veliko, za spremembo končala predčasno. No, pa kljub utrujenosti od vsega doživetega, vseeno zberem še toliko moči, da spravim na blog fotoinsert iz današnje “odprave” na naš najvišji vrh – Triglav. Z osvojitvijo le-tega sem si po 25ih letih tlačenja slovenske zemlje končno priborila status zavedne Slovenke. Ole!
V skupno 28ih dneh (od tega jih je honda mirovala 7) sva prevozila 9.892 km. Za takšno razdaljo je najina potovalna pločevinka popila 585,28 litrov bencina (povprečna poraba je 6,00 litrov na 100 kilometrov). Za bencin sva odštela 887,17 €, kar je dobrih 100 € manj kot sva predvidela na začetku. V svojo škodo sva se vštela le pri trajektih (371,1 €) in vstopninah v muzeje (304,27 €), pri ostalih stroških pa sva bila planirano potratna. Za hrano, kupljeno na poti, sva porabila 381,46 €, za kampiranje v kampih 99,02 €, za vinjete – cestnine, predornine – tunelnine, mostnine, parkirnine in javni prevoz skupaj 157,34 € ter za ostalo 62,17 €. Na poti sva tako zapravila 2.262,53 €, čemur morava prištejeva še 250€ za hrano, ki sva jo nakupila že pred odhodom. Suma vseh stroškov potovanja torej znaša malenkost več kot 2.500 € (za oba skupaj).