Vrtača je po wikipedijino kraška globel ali kotanja, pri kateri je globina manjša od premera, mednje pa prištevamo vse od majhnih vdolbin do preko sto metrov širokih globeli. No, vrtače pa so lahko tudi povsem drugačnih mer. Ena takšnih je Vrtača v Karavankah. Ta svojo mogočnost nakazuje z višino in ne globino, s svojimi 2181 metri pa velja za drugi najvišji vrh v Karavankah. Moje srečanje z Vrtačo je bilo tokrat povsem nenačrtovano, saj sva se z Markom znašla na njenih ostenjih zgolj zato, ker sva med hojo od Zelenice naprej pač preveč vneto klepetala in bila dovolj nepozorna, da sva spregledala odcep proti Suhemu ruševju, kamor sva bila namenjena. A ko sva prečila ostenje in se povzpela na prvo razgledno točko, je bilo vse poplačano. Razgledi, ki sva jih imela na dlani, so nama bili povsem novi in želja videti njen goli vrh dovolj velika, da sva brez obžalovanja nadaljevala. Vreme je bilo tokrat stabilno, zato pravzaprav sploh ni igralo nobene vloge na kateri strani gore sva bila, da sva le bila tam – v gorah! Juhu!

Na turo v Julijce smo se tokrat podali v dveh ločenih grupah in po dveh različnih poteh. Prva grupa (Kozjek, Polona, Remic in Matej), je svojo 3-dnevno turo začela že v petek popoldne, ko je iz Planine Blato krenila proti Planini v Lazu. Tam so prenočili (prekrokali) prvo noč v eni izmed tamkajšnjih koč, zjutraj pa nadaljevali čez Sedlo pod Debelim vrhom proti Kanjevcu in čez Hribarice sestopili do bivaka na Prehodavcih. V grupi “zamudnikov” sva v soboto zjutraj istočasno štartala še midva z Markom. Najin del poti je opisan v nadaljevanju…

Žarki junijskega sonca že dobro tipajo zemeljsko skorjo. A ne v gorah! Tam sonce “golta” šele vrhnje plasti, ponekod še krepko preko 50cm debele, snežne odeje. Topla oblačila, nepremočljivi čevlji, krplji, pohodne palice, sončna očala in krema z najvišjim zaščitnim faktorjem so torej, ob termovki vročega čaja in hribovski malici, nepogrešljivi atributi za “pomladanski” naskok na Krn. Zlasti hoja po “gnilem” snegu, je prava preizkušnja vzdržljivosti. Za hojo s krplji je teren mestoma prestrm, brez njih pa se vsak korak udira do kolen ali globje. Poplačilo za vztrajnost je skodelica toplega planinskega čaja na vrhu, ki sede kot “ata na mamo”…

Konico 19. tedna letošnjga leta smo trije snežni norci, Matej, Miro in jaz, preživeli na Planini v Lazu, od koder smo imeli v soboto in nedeljo idealno izhodišče za še dva čudovita turna vzpona.

Danes sem imela dopust in čeprav meteorologi včeraj pri Dnevniku niso napovedali ravno sončnega ponedeljka, sva se z Matejem zmenila, da greva vseeno na sneg. Skočila sva na Slemenovo špico.

Continue reading →

Ponedeljek. Budilka ob pol 6ih ogrozi jutranje poležavanje. Ampak danes izjemoma ni treba na šiht, danes so v paci drugi plani. Na sonce, sneg, v breg – v Suho ruševje… ker je pondeljkovo jutro lahko tudi takšno!

Continue reading →

Štirikrat v snežni cirkus. Lokacija – Karavanke.

Na Komni mi je danes delal družbo Jaka. Skupaj sva skočila do eskimske vasi in med drugim začasno utaborila v enega tamkajšnjih snežnih iglujev:). Bilo je res tono smeha (za Jaka, ko Andreja skozi vrata enega igluja ni mogla spravt svoje riti 🙂 )!

Continue reading →

Na Mrežcah sem bila tokrat prvič, čeprav sem bila na “sosednji” Debeli peči že tonokrat. Pravzaprav mi jih je pokazal Miro. Tako kot potem še marsikatero traparijo:). No tista s “skakanjem čez snežne opasti” je bila moja, ostale pa so, kot vedno, zrasle na njegovem zelniku:).

Continue reading →

V soboto so me nagnali po “kronce” (zvončke) na Letence in ko sem se peljala v smeri proti Golniku, sem dobila idejo, da prej skočim še na Tolsti vrh in Kriško, saj sta mi bila pobeljena vedno najbolj blizu. Avto sem pustila v vasi Gozd nad Zgornjim Vetrnim in potem naprej po poti “čez Kriško” nadaljevala proti Tolstemu vrhu. Na vrhu je bilo prijetno toplo, zato se mi ni mudilo v dolino. Ko sem sestopala po poti “skozi Ježo”, je “za las” šlo preko plazu, saj je težak južen sneg kar klical po dodatni teži, da bi se lažje popeljal v dolino… Na mojo srečo je preko njega nekdo že vtrl gaz, tako da sem z bolj varnim korakom lahko prišla preko…

Continue reading →

To brt’ sem Mirota zvlekla na Komno. Poleg krpljanja ni manjkalo niti prsno dričanje:).

Danes je bila na Viševniku spet prilika od blizu gledat/poslušat kako grmijo plazovi in kako se opasti sesuvajo kot hišice iz kart. Eno opast smo imeli celo pod ritjo, pa sploh vedeli nismo! :O

Vreme je loterija. In tokrat smo sončno vreme zadeli na Hajneževem sedlu, čeprav so vsi po spisku napovedovali, da bo deževno.

Že med tednom sva s Simonom skupaj zabijala čas na Možjanci in prišla na idejo, da se za vikend skupaj odpraviva na Kopotelo. Iz doline sva štartala, ko je bilo sonce še skrito za hribom in cesta proti Krvavcu zato še povsem v senci. Čeprav sva nameravala parkirati pri Koči na Kriški planini (Krvavec), so kolesa Simonovega “spidigonzalesa” (avta) na poledeneli cesti začela vrteti v prazno še preden sva pripeljala do Ambroža. Ni nama preostalo drugega, kot da ga porineva ob rob cestišča, mu s kamenjem podkajlava gume in se peš odpraviva izhodišču naproti. Do Kriške sva potrebovala dobre pol ure, saj je bil cesta do tja prava drsalnica. Od Kriške naprej pa sva potem končno imela zratrakirano pot, ki je seveda izginila za prvim bregom. Spust s prvega vrha v dolino pod planino Koren je bil kot ura večnosti na mučilni napravi. Sneg se je v soju žarkov z vsako minuto bolj tajal in pod težo teles se nama je vdiral do grla. Metri proti planini so se zato vlekli kot najboljše testo, ki pa si ga ne želim nikoli več jesti. Vidno utrujena sva bila že na planini Koren in že s pogledom sva si povedala, da Kompotela danes ne bo najina. S Korena bi v takem rabila vsaj še 2h, da bi dosegla njen vrh in danes sva bila za dosego tega absolutno preveč izčrpana. Pravzaprav sva se predobro zavedala, da naju čaka taista pot tudi v obratni smeri, zato nadaljevanje res ni imelo več nobenega smisla.

Danes je bil pravi dan za bogove. V soncu, snegu, brezveterju sva z Matejem videla dovolj motivov za jahanje “kucljev” nad Soriško planino…

Za prvim vonjem po snegu smo tokrat odšli k Italijanom, v Dolomite, kamor sta Klemen in David na oseh specialke odšla odpedalirat svoj gorski “giro d’ Italia”. Vse se je pravzaprav začelo že v četrtek,…

Continue reading →

Kazalec tiktake je pravkar naredil že 22. obhod okrog svoje osi in nemalo me že ima, da bi današnji zares dolg dan, ki je v resnici minil zares hitro, čeprav se je tudi zgodilo zares zares veliko, za spremembo končala predčasno. No, pa kljub utrujenosti od vsega doživetega, vseeno zberem še toliko moči, da spravim na blog fotoinsert iz današnje “odprave” na naš najvišji vrh – Triglav. Z osvojitvijo le-tega sem si po 25ih letih tlačenja slovenske zemlje končno priborila status zavedne Slovenke. Ole!